/
FIZIOTERAPIJA IN REHABILITACIJA

Bolečine v gležnju in stopalu

Bolečine v gležnju in stopalu se pogosto pojavijo po poškodbi ali zaradi preobremenitve. Ker imajo lahko podobni simptomi različne vzroke, je za izbiro ustrezne obravnave pomembna fizioterapevtska ocena.

V Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem ocenimo gibljivost, moč, stabilnost in obremenjevanje noge ter pripravimo individualni načrt. Ta lahko vključuje manualno terapijo in individualno terapevtsko vadbo.

POŠKODBA

Zvin
gležnja

Zvin gležnja nastane, ko se zaradi nenadnega zasuka ena ali več vezi prekomerno raztegne ali natrga. Najpogosteje so prizadete vezi na zunanji strani gležnja. Značilni simptomi so bolečina, oteklina, podplutba in oteženo obremenjevanje noge. Neustrezno rehabilitiran zvin lahko poveča tveganje za ponavljajoče se zvine, dolgotrajne težave in kronično nestabilnost gležnja.

01. Simptomi in stopnje zvina gležnja

Najpogostejši simptomi zvina gležnja:

  • Bolečina in občutljivost okoli gležnja
  • Oteklina in podplutba
  • Bolečina ali težave pri hoji in obremenjevanju noge
  • Omejena gibljivost gležnja
  • Občutek nestabilnosti oziroma »popuščanja« gležnja

Glede na obseg poškodbe vezi zvin gležnja običajno razdelimo na tri stopnje:

  1. Zvin 1. stopnje – razteg in mikroskopske poškodbe vezi. Običajno so prisotni blaga bolečina, manjša oteklina in občutljivost. Obremenjevanje je praviloma mogoče, izrazite nestabilnosti pa navadno ni.
  2. Zvin 2. stopnje – delno pretrganje vezi. Pojavijo se lahko zmerna bolečina, oteklina, podplutba, omejena gibljivost in manjša nestabilnost gležnja.
  3. Zvin 3. stopnje – popolno pretrganje vezi. Pogosto so prisotni izrazita oteklina, podplutba in večja nestabilnost, obremenjevanje noge pa je praviloma zelo oteženo ali onemogočeno.
02. Vrste zvina gležnja glede na mehanizem poškodbe

  • Lateralni zvin nastane pri zasuku stopala navznoter in je najpogostejša oblika poškodbe.
  • Medialni zvin nastane pri zasuku stopala navzven in lahko prizadene vezi na notranji strani gležnja.
  • Sindezmotski oziroma visoki zvin prizadene vezi med golenico in mečnico ter lahko zahteva daljšo rehabilitacijo.

  • Vrsto in obseg poškodbe ocenimo glede na mehanizem nastanka, mesto bolečine, stabilnost sklepa in sposobnost obremenjevanja noge.[1]

03. Kdaj na pregled in kateri zapleti se lahko pojavijo?

Strokovni pregled je posebej pomemben, kadar poškodovanec ne more obremeniti noge in narediti štirih korakov, kadar je prisotna izrazita bolečina ob pritisku neposredno na kost ali kadar se bolečina, oteklina oziroma nestabilnost ne zmanjšujejo.

Takojšnja medicinska obravnava je potrebna ob vidni deformaciji, izrazitem mravljinčenju, zmanjšanem občutku ter hladnem, bledem ali modrikastem stopalu.

Ottawska pravila za gleženj se uporabljajo za strokovno presojo, kdaj je po akutni poškodbi zaradi suma na zlom smiselno rentgensko slikanje. O potrebi po RTG odloči usposobljen zdravstveni delavec glede na mesto bolečine, občutljivost kosti in sposobnost obremenjevanja noge.[2]

Po izključitvi zloma ali druge resnejše poškodbe se lahko opravi strokovni fizioterapevtski pregled in manualna terapija.

Možni spremljajoči zapleti in pridružene poškodbe:

  • Poškodba distalne tibiofibularne sindezmoze oziroma visoki zvin gležnja
  • Pridružen zlom ali izpah gležnja
  • Osteohondralna poškodba talusa
  • Poškodba peronealnih tetiv ali živcev
  • Kronična nestabilnost gležnja in ponavljajoči se zvini
  • Posttravmatska artroza gležnja
04. Pregled in diagnostika zvina gležnja


Pregled vključuje pogovor o nastanku poškodbe, oceno otekline in podplutbe, tipanje občutljivih struktur ter preverjanje gibljivosti, stabilnosti, hoje in sposobnosti obremenjevanja noge.


Če ugotovimo znake zloma, poškodbe sindezmoze, osteohondralne poškodbe ali druge resnejše težave, priporočimo zdravniški pregled in ustrezno slikovno diagnostiko. Fizioterapevtski pregled ne nadomešča RTG ali MRI, kadar sta ta medicinsko indicirana.[1]

05. Zdravljenje in rehabilitacija zvina gležnja


Rehabilitacijo prilagodimo obsegu poškodbe, simptomom in funkcionalnim zahtevam posameznika. Vključuje lahko:

  • začasno prilagoditev aktivnosti in uporabo kompresije,
  • postopno obremenjevanje noge,
  • vaje za gibljivost in mišično moč,
  • vadbo ravnotežja in propriocepcije,
  • postopno vračanje k hoji, teku in športnim obremenitvam.

    Manualno terapijo uporabljamo kot dopolnilo aktivni rehabilitaciji. Osrednji del obravnave predstavlja individualna terapevtska vadba.[1]

  • 06. Pogosta vprašanja o zvinu gležnja:


    Kako prepoznam zvin gležnja?
    Najpogostejši simptomi zvina gležnja so bolečina, oteklina, podplutba, občutljivost na dotik, omejena gibljivost in težje obremenjevanje noge. Pri hujšem zvinu se lahko pojavi tudi občutek nestabilnosti oziroma »popuščanja« gležnja.[1]


    Kako vem, ali gre za zvin ali zlom gležnja?
    Samo na podlagi simptomov zvina in zloma ni vedno mogoče zanesljivo razlikovati. Zdravniški pregled je posebej pomemben, če ne morete narediti štirih korakov, je prisotna izrazita bolečina neposredno nad kostjo ali vidna deformacija. Ob mravljinčenju, izgubi občutka ali hladnem stopalu je potrebna takojšnja medicinska obravnava.[2]


    Kaj narediti takoj po zvinu gležnja?
    Gleženj sprva zaščitite in prilagodite obremenjevanje glede na bolečino. Pomagajo lahko kompresija, dvig noge in kratkotrajno hlajenje predvsem za lajšanje bolečine in otekline. Ko je resnejša poškodba izključena, je priporočljivo začeti s postopnim obremenjevanjem in nežnim razgibavanjem.
    [1]
    [3]


    Kdaj po zvinu gležnja začeti fizioterapijo?
    Fizioterapevtsko obravnavo lahko po izključitvi zloma ali druge resnejše poškodbe začnemo že v prvih dneh. Program prilagodimo stopnji poškodbe ter lahko vključuje manualno terapijo, postopno obremenjevanje ter individualno terapevtsko vadboza izboljšanje gibljivosti, moči, ravnotežja in stabilnosti gležnja.[3]


    Kako dolgo traja rehabilitacija po zvinu gležnja?
    Čas okrevanja je odvisen od obsega poškodbe, prizadetih vezi, predhodnih poškodb in zahtev posameznika. Pri lažjem zvinu se težave lahko izboljšajo v nekaj tednih, medtem ko rehabilitacija težjega zvina pogosto traja dlje. Napredovanje naj temelji predvsem na funkciji gležnja in ne samo na času od poškodbe.[1][3]


    Kdaj se lahko po zvinu vrnem k športu?
    Vrnitev v šport naj ne temelji samo na času od poškodbe ali odsotnosti bolečine. Pred vrnitvijo ocenimo bolečino med aktivnostjo in v zadnjih 24 urah, gibljivost, moč in vzdržljivost gležnja, občutek stabilnosti in samozavest, ravnotežje ter izvedbo poskokov, sprememb smeri in drugih za izbrani šport značilnih nalog. Športnik naj brez pomembnega poslabšanja simptomov opravi tudi celoten trening. Za zmanjšanje tveganja ponovnega zvina so pomembni postopno povečevanje obremenitev, vadba ravnotežja in živčno-mišičnega nadzora. [3][4]

    POŠKODBA

    Zlom in izpah
    gležnja

    Zlom (fraktura) gležnja je poškodba ene ali več kosti, ki sestavljajo skočni sklep. Nastane lahko ob zasuku, padcu ali neposrednem udarcu. Ker so bolečina, oteklina, podplutba in oteženo obremenjevanje lahko podobni kot pri zvinu, zloma samo na podlagi simptomov ni vedno mogoče izključiti.

    Izpah gležnja nastane, ko sklepne površine izgubijo normalen medsebojni stik. Spremljajo ga lahko zlom ter poškodbe vezi, žil ali živcev, zato zahteva takojšnjo medicinsko obravnavo. Fizioterapevtska rehabilitacija se začne po ustrezni zdravniški oskrbi in skladno z navodili ortopeda oziroma kirurga.

    zlom in izpah gležnja
    01. Simptomi zloma gležnja


    Simptomi zloma gležnja so odvisni od vrste in obsega poškodbe. Najpogosteje se pojavijo:

  • bolečina v predelu gležnja, ki se običajno poveča ob gibanju ali obremenitvi,
  • oteklina in podplutba,
  • izrazita občutljivost ob pritisku na kost,
  • otežena ali onemogočena hoja,
  • pri težjih poškodbah tudi vidna deformacija gležnja.

    Zmožnost hoje zloma ne izključuje. Ob vidni deformaciji, odprti rani, mravljinčenju ali hladnem oziroma bledem stopalu je potrebna takojšnja medicinska obravnava.[1]

  • 02. Simptomi izpaha gležnja


    Pri izpahu sklepne površine gležnja izgubijo normalen medsebojni stik. Značilni znaki lahko vključujejo:

  • vidno spremenjeno obliko oziroma položaj gležnja,
  • močno bolečino in hitro nastajajočo oteklino,
  • nezmožnost gibanja ali obremenjevanja noge,
  • mravljinčenje, zmanjšan občutek ali spremembo barve in temperature stopala,
  • pridružen zlom ali obsežnejšo poškodbo vezi.

    Izpah gležnja zahteva nujno medicinsko obravnavo. Sklepa ne poskušamo naravnati sami in poškodovane noge ne obremenjujemo.[2]


  • 03. Zdravljenje zloma in izpaha gležnja


    Način zdravljenja določita zdravnik oziroma ortoped glede na vrsto zloma, položaj kostnih odlomkov, stabilnost sklepa, prisotnost izpaha in morebitne poškodbe mehkih tkiv.

  • Stabilne zlome brez pomembnega premika lahko pogosto zdravimo z opornico ali imobilizacijo ter obremenjevanjem skladno z zdravniškimi navodili.
  • Izpah gležnja zahteva čimprejšnjo strokovno naravnavo sklepa, preverjanje prekrvavitve in občutljivosti stopala ter ustrezno imobilizacijo.
  • Nestabilni, premaknjeni ali odprti zlomi ter zlomi z izpahom lahko zahtevajo operativno zdravljenje.


  • Obseg dovoljenega gibanja in obremenjevanja je individualen. Prezgodnje obremenjevanje lahko povzroči premik kostnih odlomkov ali motnje celjenja, zato je treba upoštevati navodila ortopeda oziroma kirurga.[1][2]

    04. Rehabilitacija po zlomu in izpahu gležnja


    Rehabilitacijo prilagodimo vrsti poškodbe, načinu zdravljenja, poteku celjenja in omejitvam glede obremenjevanja. Običajno vključuje:

  • Zaščito poškodovanega področja – upoštevanje navodil glede obremenjevanja, pravilno uporabo bergel ali drugega pripomočka ter obvladovanje bolečine in otekline.
  • Postopno obnavljanje gibljivosti in hoje – ko zdravnik dovoli gibanje in obremenjevanje, začnemo z vajami za gibljivost gležnja ter postopno normalizacijo vzorca hoje.
  • Izboljšanje moči in stabilnosti – z
    individualno terapevtsko vadbo
    izboljšujemo moč, ravnotežje, propriocepcijo in sposobnost obremenjevanja noge.
  • Vrnitev k vsakodnevnim in športnim dejavnostim – obremenitve povečujemo postopoma glede na celjenje, funkcijo gležnja in zahteve posameznika.


  • Ko je kost dovolj zaceljena in ni medicinskih omejitev, lahko vadbo po potrebi dopolnimo z manualnimi tehnikamiza izboljšanje gibljivosti sklepa in okoliških tkiv.[1]

    05. Kdaj lahko začnemo fizioterapijo?


    Začetek fizioterapije je odvisen od vrste poškodbe, stabilnosti zloma, morebitne operacije in zdravniških omejitev. Svetovanje glede varne hoje, uporabe bergel, obvladovanja otekline ter ohranjanja gibljivosti neprizadetih sklepov se lahko začne že med imobilizacijo.


    Gibanje gležnja, manualne tehnike, krepitev in postopno obremenjevanje uvedemo šele, ko to dovolita ortoped oziroma kirurg. Po operaciji upoštevamo tudi stanje rane in navodila glede zaščite operiranih struktur.


    V Centru fizioterapije Šepul pred začetkom rehabilitacije pregledamo zdravstveno dokumentacijo in pripravimo individualen načrt glede na fazo celjenja ter funkcionalne cilje posameznika.

    06. Pogosta vprašanja o zlomu in izpahu gležnja:
    Kako razlikujemo zvin, zlom in izpah gležnja?
    Pri zvinu so poškodovane predvsem vezi, pri zlomu ena ali več kosti, pri izpahu pa sklepne površine izgubijo normalen stik. Ker se simptomi lahko prekrivajo, samo na podlagi videza ali bolečine poškodbe ni vedno mogoče zanesljivo razlikovati.


    Ali je pri sumu na zlom vedno potreben MRI?
    Ne. Pri sumu na akutni zlom je praviloma prva preiskava rentgensko slikanje. CT se lahko uporabi pri kompleksnejših zlomih ali za načrtovanje operacije, MRI pa je pri akutnem zlomu redkeje potreben.[3]


    Kako hitro lahko začnemo fizioterapijo?
    Nekatere oblike fizioterapevtskega svetovanja in vadbe se lahko začnejo že med imobilizacijo. Gibanje in obremenjevanje poškodovanega gležnja pa začnemo skladno z navodili ortopeda oziroma kirurga in glede na potek celjenja.


    Ali je rehabilitacija enaka kot pri zvinu?
    Ne povsem. Po zlomu ali izpahu moramo upoštevati celjenje kosti, stabilnost sklepa, morebitno operacijo in omejitve glede obremenjevanja. Vaje za gibljivost, moč in ravnotežje so lahko podobne, vendar sta njihov začetek in napredovanje individualno prilagojena.


    Kako dolgo traja rehabilitacija po zlomu gležnja?
    Zgodnje kostno celjenje običajno traja najmanj šest tednov, popolnejše celjenje pa pogosto od deset do dvanajst tednov. Vrnitev k običajnim dejavnostim lahko traja več mesecev, pri kompleksnih zlomih ali izpahih pa tudi dlje. Oteklina in zmanjšana gibljivost lahko vztrajata še po zacelitvi kosti.[1]


    Kdaj lahko ponovno polno obremenim nogo?
    Polno obremenjevanje je dovoljeno šele, ko ga glede na stabilnost poškodbe in kontrolne preiskave odobri zdravnik. Pozneje odločitev o vrnitvi k zahtevnejšim dejavnostim temelji tudi na gibljivosti, moči, ravnotežju, kakovosti hoje in funkciji gležnja.

    POŠKODBA

    Kronična nestabilnost
    gležnja

    Kronična nestabilnost gležnja se lahko razvije po enem ali več zvinih gležnja. Kaže se s ponavljajočim občutkom »popuščanja« gležnja, ponovnimi zvini, bolečino, otekanjem ali zmanjšanim zaupanjem v poškodovano nogo. [1]

    Težave niso vedno posledica samo ohlapnih vezi. Prisotni so lahko tudi zmanjšana gibljivost, slabše ravnotežje in propriocepcija, pomanjkljiva mišična moč ter spremenjen nadzor gibanja.

    V Centru fizioterapije Šepul ocenimo vzroke ponavljajoče se nestabilnosti in pripravimo individualen program, ki lahko vključuje ortopedsko in manualno terapijo ter individualno terapevtsko vadbo. [2]

    01. Kaj je kronična nestabilnost gležnja?
    Kronična nestabilnost gležnja je stanje, pri katerem se po predhodnem zvinu pojavljajo ponavljajoči občutki nestabilnosti ali »popuščanja« gležnja. Težave se lahko pojavijo med športom, hojo po neravni podlagi ali celo pri vsakodnevnih dejavnostih.

    Značilni simptomi so:

  • ponavljajoči se zvini gležnja,
  • občutek, da gleženj »popusti« ali ni zanesljiv,
  • bolečina ali otekanje po aktivnosti,
  • zmanjšana gibljivost ali mišična moč,
  • slabše ravnotežje in nadzor gibanja,
  • zmanjšano zaupanje v poškodovano nogo.


  • Kronična nestabilnost ni nujno povezana samo z mehansko ohlapnostjo vezi, temveč lahko vključuje preplet mehanskih, senzoričnih in gibalnih dejavnikov.[1]

    02. Vzroki za kronično nestabilnost
    Kronična nestabilnost se najpogosteje razvije po zvinu gležnja, zlasti kadar rehabilitacija ni bila dokončana ali se je posameznik prezgodaj vrnil k zahtevnejšim dejavnostim.

    K razvoju težav lahko prispevajo:
  • predhodni ali ponavljajoči se zvini gležnja,
  • mehanska ohlapnost poškodovanih vezi,
  • omejena gibljivost gležnja, zlasti dorzalna fleksija,
  • zmanjšana moč in vzdržljivost mišic okoli gležnja,
  • slabša propriocepcija in dinamično ravnotežje,
  • upočasnjen ali neučinkovit mišični odziv,
  • strah pred ponovnim zvinom oziroma zmanjšano zaupanje v gleženj.


    Ker se vzroki med posamezniki razlikujejo, mora rehabilitacija temeljiti na fizioterapevtski oceni in ne samo na splošnih vajah za gleženj.[1]

  • 03. Kako poteka pregled nestabilnega gležnja?
    Pri fizioterapevtskem pregledu najprej preverimo potek prvotne poškodbe, število ponovnih zvinov, pogostost »popuščanja« gležnja ter dejavnosti, pri katerih se težave pojavljajo.


    Pregled lahko vključuje oceno:

  • bolečine, otekline in občutljivosti tkiv,
  • gibljivosti gležnja in stopala,
  • moči in vzdržljivosti mišic spodnjega uda,
  • statičnega in dinamičnega ravnotežja,
  • propriocepcije in nadzora gibanja,
  • hoje, počepa, poskokov in sprememb smeri,
  • zaupanja v gleženj in občutka stabilnosti med aktivnostjo.

    Ob izraziti bolečini, ponavljajočem otekanju, zatikanju sklepa ali sumu na dodatno poškodbo svetujemo tudi zdravniško oziroma ortopedsko diagnostiko.[2]

  • 04. Rehabilitacija kronične nestabilnosti gležnja
    Cilj rehabilitacije je izboljšati stabilnost, nadzor gibanja in zaupanje v gleženj ter zmanjšati tveganje ponovnih zvinov. Program prilagodimo ugotovljenim pomanjkljivostim in zahtevam posameznika.


    Obravnava lahko vključuje:

  • individualno terapevtsko vadbo za moč, vzdržljivost, ravnotežje in propriocepcijo,
  • živčno-mišično vadbo in vaje za hitrejše odzivanje na nepričakovane obremenitve,
  • postopno napredovanje od osnovnih vaj do poskokov, sprememb smeri in športno specifičnih nalog,
  • manualne tehnike za izboljšanje omejene gibljivosti in kratkotrajno izboljšanje funkcije,
  • prilagoditev obremenitev ter načrt varne vrnitve k delu ali športu.


    Opornica ali taping sta lahko pri nekaterih posameznikih koristna kot dodatna zaščita, vendar ne smeta nadomestiti aktivne rehabilitacije.[2]

  • 05. Zakaj izbrati Center Fizioterapije Šepul?
    Pri kronični nestabilnosti gležnja se ne osredotočimo samo na trenutno bolečino, temveč iščemo dejavnike, zaradi katerih gleženj ponovno »popušča«.


  • individualna fizioterapevtska ocena gibljivosti, moči, ravnotežja in funkcije,
  • osebno prilagojen program rehabilitacije glede na vaše težave in cilje,
  • povezovanje manualnih tehnik z aktivno terapevtsko vadbo,
  • postopno napredovanje od osnovne stabilizacije do zahtevnejših funkcionalnih in športnih nalog,
  • obravnava brez nepotrebnega čakanja v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem.

    Obravnava je dostopna tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
  • 06. Pogosta vprašanja o kronični nestabilnosti gležnja
    Ali kronična nestabilnost pomeni, da so vezi trajno ohlapne?
    Ne nujno. Mehanska ohlapnost vezi je lahko prisotna, vendar lahko k občutku nestabilnosti prispevajo tudi slabše ravnotežje, propriocepcija, mišična moč, nadzor gibanja in zmanjšano zaupanje v gleženj.[1]


    Ali lahko kronično nestabilnost gležnja izboljšamo brez operacije?
    Pri številnih posameznikih lahko strukturiran program terapevtske vadbe izboljša ravnotežje, zaznano stabilnost in funkcijo gležnja. Če kljub celoviti rehabilitaciji ostajajo izrazita mehanska nestabilnost, ponavljajoči zvini ali druge težave, je smiselna dodatna ortopedska ocena.[2][3]


    Kako dolgo traja rehabilitacija nestabilnega gležnja?
    Trajanje je odvisno od števila predhodnih zvinov, ugotovljenih pomanjkljivosti, zahtev posameznika in rednosti izvajanja vaj. Napredovanje naj temelji na izboljšanju funkcije in ne samo na vnaprej določenem številu tednov.


    Ali lahko pri nestabilnem gležnju še naprej tečem ali treniram?
    Obremenitve pogosto lahko nadaljujete v prilagojeni obliki, če ne povzročajo izrazitega poslabšanja bolečine, otekanja ali občutka nestabilnosti. Vrnitev k zahtevnejšim športnim dejavnostim naj bo postopna in podprta s funkcionalnimi testi.


    Ali opornica ali taping odpravita nestabilnost gležnja?
    Opornica ali taping lahko pri nekaterih dejavnostih zagotovita dodatno podporo, vendar sama ne izboljšata vseh vzrokov kronične nestabilnosti. Osnova dolgoročnega izboljšanja je ciljno usmerjena vadba za moč, ravnotežje, propriocepcijo in nadzor gibanja.[2]


    Kje izvajate fizioterapijo kronične nestabilnosti gležnja na Koroškem?
    Fizioterapevtsko rehabilitacijo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Program prilagodimo vsakemu posamezniku glede na vzroke nestabilnosti, funkcionalne omejitve in cilje zdravljenja.
    POŠKODBA

    Artroza gležnja – zgornji skočni sklep

    Artroza zgornjega skočnega sklepa oziroma artroza gležnja je kronična bolezen celotnega sklepa, pri kateri se postopoma spreminjajo sklepni hrustanec, kost pod hrustancem in druga sklepna tkiva. V gležnju se pogosto razvije po predhodni poškodbi, kot so zlom, izpah ali ponavljajoči se zvini z nestabilnostjo, zato se lahko pojavi tudi pri mlajših in telesno aktivnih ljudeh. [1]

    Zgornji skočni sklep tvorijo golenica, mečnica in skočnica oziroma talus. Omogoča predvsem dvig stopala proti sebi – dorzalno fleksijo – in potisk stopala navzdol – plantarno fleksijo. Artroza lahko povzroča bolečino, okorelost, otekanje ter postopno zmanjšanje sposobnosti hoje in obremenjevanja noge. [2]

    Artroza (artritis) zgornjega skočnega sklepa
    01. Simptomi artroze zgornjega skočnega sklepa
    Simptomi artroze gležnja se lahko razvijajo postopoma, njihova intenzivnost pa se pogosto spreminja glede na obremenitve in stopnjo sprememb v sklepu.

  • bolečina pri hoji, daljšem stanju ali obremenjevanju gležnja,
  • okorelost po počitku ali zjutraj,
  • otekanje okoli skočnega sklepa,
  • zmanjšana gibljivost, zlasti pri dvigu stopala proti sebi,
  • težave pri hoji po stopnicah, klancu ali neravni podlagi,
  • spremenjen vzorec hoje in zmanjšana sposobnost daljšega obremenjevanja noge,
  • pri napredovali artrozi tudi sprememba položaja oziroma osi gležnja.

    Simptomi so lahko občasni ali stalni ter se lahko izmenjujejo med obdobji izboljšanja in poslabšanja.[1][4]

  • 02. Vzroki in napredovanje artroze gležnja
    Za razliko od artroze kolena ali kolka je artroza gležnja najpogosteje posledica predhodne poškodbe. Spremembe v sklepu se lahko začnejo razvijati več let po poškodbi, tudi če je bil gleženj po začetnem zdravljenju nekaj časa brez večjih težav.

    Med pogostejše vzroke in dejavnike tveganja sodijo:

  • predhodni zlomi ali izpahi gležnja,
  • ponavljajoči se zvini in kronična nestabilnost gležnja,
  • poškodbe sklepnega hrustanca,
  • spremenjena os ali deformacija gležnja,
  • dolgotrajne nepravilne obremenitve sklepa,
  • redkeje vnetne revmatične bolezni, okužbe ali druga sklepna obolenja.

    Hitrost napredovanja ni pri vseh enaka. Nanjo vplivajo obseg prvotne poškodbe, stabilnost in poravnava sklepa, telesne obremenitve, mišična moč ter splošno zdravstveno stanje posameznika. [1][2]


    Za potrditev diagnoze zdravnik običajno uporabi klinični pregled in rentgensko slikanje gležnja med obremenitvijo. Po potrebi se lahko opravita tudi CT ali MRI. [4]

  • 03. Zdravljenje in fizioterapija pri artrozi gležnja
    Zdravljenje artroze gležnja praviloma začnemo s konservativnimi ukrepi. Cilji obravnave so zmanjšanje bolečine, ohranjanje gibljivosti ter izboljšanje moči, stabilnosti, hoje in sposobnosti obremenjevanja noge.


      Fizioterapevtska obravnava lahko vključuje:
    • prilagoditev obremenitev in svetovanje glede telesnih aktivnosti,
    • individualno terapevtsko vadbo za gibljivost, mišično moč, ravnotežje in stabilnost gležnja,
    • ortopedsko in manualno terapijo kot dopolnilo aktivni rehabilitaciji,
    • učenje primernega vzorca hoje in postopnega obremenjevanja,
    • prilagoditev vadbe, dela in športnih dejavnosti,
    • po potrebi uporabo primerne obutve, vložkov ali opornice.

    Zdravnik lahko glede na težave in zdravstveno stanje predlaga tudi zdravila, infiltracije ali ortopedsko obravnavo. Operativno zdravljenje se praviloma obravnava pri napredovali artrozi, kadar ustrezno izvedeno konservativno zdravljenje ne zagotavlja zadovoljivega zmanjšanja težav.[1][3][4]

    04. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    V Centru fizioterapije Šepul obravnavo prilagodimo stopnji artroze, simptomom, funkcionalnim omejitvam ter vašim vsakodnevnim, delovnim ali športnim ciljem.

    • Fizioterapevtska ocena: ocenimo gibljivost, mišično moč, stabilnost, ravnotežje, hojo in odziv gležnja na obremenitev.
    • Individualni načrt: skupaj določimo realne cilje in primerne začetne obremenitve.
    • Aktivna rehabilitacija: izvajamo postopno prilagojene vaje za izboljšanje funkcije gležnja in celotnega spodnjega uda.
    • Dopolnilne manualne tehnike: kadar so smiselne, jih uporabimo za podporo gibljivosti in zmanjšanje simptomov.
    • Postopno napredovanje: obremenitve prilagajamo odzivu sklepa in doseženemu napredku.

    Obravnava ne temelji samo na rentgenskem izvidu, temveč predvsem na vaših simptomih, funkciji gležnja in sposobnosti opravljanja želenih dejavnosti.


    Fizioterapijo za artrozo gležnja izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Obravnava je dostopna tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.

    05. Pogosta vprašanja o artrozi gležnja
    Ali sta artroza in artritis ista bolezen?
    Ne povsem. Artritis je širši izraz za različna obolenja sklepov, med katera sodijo tudi vnetne bolezni. Artroza oziroma osteoartroza je posebna kronična bolezen celotnega sklepa, pri kateri se spreminjajo hrustanec, kost in druga sklepna tkiva.

      Ali lahko fizioterapija pomaga pri artrozi gležnja?
      Da. Ustrezno prilagojena fizioterapija lahko pomaga zmanjšati simptome ter izboljšati gibljivost, moč, ravnotežje, hojo in sposobnost obremenjevanja noge. Program mora biti prilagojen stopnji težav in odzivu posameznika.[3]

        Ali moram pri artrozi gležnja prenehati z vadbo?
        Običajno ne. Popolno izogibanje gibanju lahko dodatno zmanjša mišično moč in telesno zmogljivost. Smiselno je prilagoditi vrsto, intenzivnost in količino vadbe ter obremenitve povečevati postopoma. Pri večjih težavah so lahko primernejše dejavnosti z manj udarnih obremenitev, kot sta kolesarjenje ali plavanje.

          Ali je pri artrozi gležnja vedno potrebna operacija?
          Ne. Začetno zdravljenje je praviloma konservativno in lahko vključuje prilagoditev aktivnosti, fizioterapijo, terapevtsko vadbo, ustrezno obutev ali opornico ter zdravljenje po navodilu zdravnika. O operaciji se običajno razmišlja pri napredovali artrozi, kadar drugi ukrepi ne zagotavljajo zadovoljivega zmanjšanja težav.[1][4]

            Kdaj je priporočljiv zdravniški ali ortopedski pregled?
            Pregled je priporočljiv pri vztrajni ali napredujoči bolečini, izraziti omejitvi gibljivosti, opazni deformaciji, ponavljajočem se otekanju ali kadar težave pomembno omejujejo hojo in vsakodnevne dejavnosti. Hitrejša obravnava je potrebna ob nenadni močni bolečini, izraziti rdečini in vročini sklepa ali nezmožnosti obremenjevanja noge.

              Kje izvajate fizioterapijo za artrozo gležnja?
              Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. K nam prihajajo tudi pacienti iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Artroza gležnja – spodnji skočni sklep

    Spodnji skočni oziroma subtalarni sklep povezuje skočnico (talus) in petnico (kalkaneus). Pomaga pri obračanju stopala navznoter in navzven ter omogoča prilagajanje stopala neravni podlagi.[1]

    Artroza spodnjega skočnega sklepa je kronična bolezen sklepa, pri kateri se postopoma spreminjajo sklepni hrustanec, kost pod hrustancem in druga sklepna tkiva. Pogosto se razvije po zlomu petnice ali skočnice, izpahu oziroma drugi poškodbi zadnjega dela stopala.[2]

    Značilni so bolečina in okorelost v zadnjem delu stopala, predvsem pri hoji po neravni podlagi, klancu ali pri obračanju stopala. Težave lahko postopoma vplivajo na hojo, ravnotežje in sposobnost daljšega obremenjevanja noge.

    Artritis (artroza) spodnjega skočnega sklepa
    01. Vzroki artroze spodnjega skočnega sklepa
    Artroza subtalarnega sklepa je pogosto posttravmatska, kar pomeni, da se razvije kot pozna posledica predhodne poškodbe. Simptomi se lahko pojavijo več let ali celo desetletij po poškodbi.

    Med pogostejše vzroke in dejavnike tveganja sodijo:

  • predhodni zlom petnice, zlasti zlom, ki sega v sklep,
  • zlom skočnice ali poškodba njenega sklepnega hrustanca,
  • izpah ali delni izpah subtalarnega sklepa,
  • ponavljajoči se zvini in dolgotrajna nestabilnost zadnjega dela stopala,
  • spremenjena os stopala oziroma položaj petnice,
  • prirojene nepravilnosti, kot je tarsalna koalicija,
  • vnetne revmatične bolezni in druga sklepna obolenja.

      Po poškodbi lahko do artroze pride zaradi neposredne okvare hrustanca, spremembe sklepne površine, nestabilnosti ali nepravilne porazdelitve obremenitev.[2]
  • 02. Simptomi artroze spodnjega skočnega sklepa
    Bolečino, ki izvira iz subtalarnega sklepa, pacienti pogosto občutijo globoko v zadnjem delu stopala ali pod zunanjim gležnjem. Težave so navadno izrazitejše pri dejavnostih, ki zahtevajo prilagajanje stopala podlagi.

    • bolečina pod gležnjem ali ob zunanji strani zadnjega dela stopala,
    • bolečina pri hoji po kamenju, travi, pesku ali drugi neravni podlagi,
    • težave pri hoji po klancu in spreminjanju smeri,
    • okorelost po počitku ali zjutraj,
    • otekanje in občutljivost okoli zadnjega dela stopala,
    • zmanjšano obračanje stopala navznoter in navzven,
    • šepanje ali spremenjen način hoje,
    • zmanjšana sposobnost daljše hoje, teka ali športnih aktivnosti.

        Bolečine iz spodnjega in zgornjega skočnega sklepa se lahko prekrivajo, zato samo na podlagi mesta bolečine ni vedno mogoče zanesljivo ugotoviti izvora težav.[1][2]
    03. Napredovanje in možne posledice artroze
    Hitrost napredovanja artroze se med posamezniki razlikuje. Nanjo vplivajo obseg prvotne poškodbe, stanje sklepnega hrustanca, poravnava zadnjega dela stopala, stabilnost sklepa in vsakodnevne obremenitve.


    Z napredovanjem se lahko pojavijo:
  • pogostejša in izrazitejša bolečina pri obremenjevanju,
  • postopno zmanjševanje gibljivosti subtalarnega sklepa,
  • težje prilagajanje stopala neravni podlagi,
  • zmanjšana sposobnost hoje, dela in športnih aktivnosti,
  • spremenjen vzorec hoje in kompenzacijsko obremenjevanje drugih sklepov,
  • napredovanje varusnega ali valgusnega položaja petnice,
  • povečana obremenitev sosednjih sklepov stopala in gležnja.

      Zgodnja prilagoditev obremenitev in ustrezna aktivna rehabilitacija lahko pomagata ohranjati gibljivost, mišično sposobnost in funkcijo noge. Obravnava se zato ne usmerja samo v bolečino, temveč tudi v hojo, ravnotežje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih dejavnosti.[2][3]
  • 04. Zdravljenje in fizioterapija pri artrozi spodnjega skočnega sklepa
    Zdravljenje artroze subtalarnega sklepa praviloma začnemo s konservativnimi ukrepi. Cilji obravnave so zmanjšanje simptomov, izboljšanje hoje ter ohranjanje gibljivosti, moči, ravnotežja in sposobnosti obremenjevanja noge.


    Fizioterapevtska obravnava lahko vključuje:
  • prilagoditev količine in vrste vsakodnevnih obremenitev,
  • individualno terapevtsko vadbo za moč mišic stopala in spodnjega uda, ravnotežje ter nadzor gibanja,
  • ortopedsko in manualno terapijokot dopolnilo aktivnemu programu rehabilitacije,
  • vadbo hoje in postopno povečevanje sposobnosti obremenjevanja,
  • izboljšanje gibljivosti sosednjih sklepov, kadar je ta omejena,
  • svetovanje glede primerne vadbe in obutve,
  • po potrebi uporabo ustreznega vložka ali opornice za zmanjšanje bolečega gibanja.


    Terapevtska vadba je temelj konservativne obravnave artroze in mora biti prilagojena posameznikovim simptomom, sposobnostim in ciljem.[3]


    O zdravilih, diagnostični ali terapevtski infiltraciji in operativnem zdravljenju odloča zdravnik. Pri napredovali artrozi, ko konservativna obravnava ne zagotavlja zadovoljivega izboljšanja, se lahko ortoped odloči za zatrditev oziroma artrodezo subtalarnega sklepa.[2][4]


    Fizioterapijo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Obravnava je dostopna tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.

  • 05. Pogosta vprašanja o artrozi spodnjega skočnega sklepa
    Kakšna je razlika med zgornjim in spodnjim skočnim sklepom?
    Zgornji skočni sklep omogoča predvsem gibanje stopala navzgor in navzdol. Spodnji oziroma subtalarni sklep pa sodeluje predvsem pri obračanju stopala navznoter in navzven ter prilagajanju stopala neravni podlagi.


    Kje običajno boli artroza spodnjega skočnega sklepa?
    Bolečina se pogosto pojavlja globoko v zadnjem delu stopala ali pod zunanjim gležnjem. Značilno se poveča pri hoji po neravni podlagi, klancu, stopnicah ali pri spreminjanju smeri.


    Kako ugotovimo, iz katerega sklepa izvira bolečina?
    Pomembni so podatki o preteklih poškodbah, mesto bolečine, pregled gibljivosti, ocena hoje in izzivanje simptomov pri gibanju subtalarnega sklepa. Zdravnik lahko opravi rentgensko slikanje med obremenitvijo, po potrebi pa tudi CT ali MRI. Kadar izvor bolečine ostaja nejasen, lahko pomaga diagnostična infiltracija.[2]


    Ali lahko fizioterapija pomaga pri artrozi subtalarnega sklepa?
    Da. Individualno prilagojena fizioterapija lahko pomaga zmanjšati simptome ter izboljšati moč, ravnotežje, hojo in sposobnost obremenjevanja noge. Program se prilagodi stopnji artroze, gibljivosti in ciljem posameznika.


    Ali moram zaradi artroze prenehati z vadbo?
    Praviloma ne. Smiselno je prilagoditi vrsto in količino obremenitve. V obdobju izrazitejših simptomov so lahko primernejše dejavnosti z manj udarnimi in rotacijskimi obremenitvami, intenzivnost pa nato postopno povečujemo glede na odziv sklepa.


    Ali je pri artrozi subtalarnega sklepa vedno potrebna operacija?
    Ne. Zdravljenje se običajno začne konservativno. O operaciji se razmišlja predvsem pri napredovali artrozi, kadar bolečina in omejena funkcija pomembno vplivata na vsakdanje življenje, ustrezno izvedeni konservativni ukrepi pa ne zagotovijo zadovoljivega izboljšanja.


    Kje izvajate fizioterapijo za artrozo spodnjega skočnega sklepa?
    Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. K nam prihajajo tudi pacienti iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.

    POŠKODBA

    Poškodbe peronealnih
    mišic in tetiv

    Dolga in kratka peronealna mišica potekata po zunanji strani goleni, njuni tetivi pa za zunanjim gležnjem nadaljujeta pot proti stopalu. Sodelujeta predvsem pri obračanju stopala navzven in imata pomembno vlogo pri stabilnosti gležnja med hojo, tekom in spreminjanjem smeri.[1]

    Poškodbe peronealnih mišic in njunih tetiv se lahko pojavijo ob zvinu gležnja, nenadnem zasuku stopala ali zaradi ponavljajočih se športnih in delovnih obremenitev. Težave lahko vključujejo preobremenitveno tendinopatijo, delno natrganino, popolno pretrganje ali nestabilnost ene od tetiv. [2]

    Značilne so bolečina in oteklina ob zunanjem gležnju, zmanjšana moč pri obračanju stopala navzven ter v nekaterih primerih preskakovanje tetive za zunanjim gležnjem. Ker so simptomi lahko podobni zvinu gležnja, je za izbiro ustreznega zdravljenja pomembna natančna ocena poškodbe.
    01. Vrste poškodb peronealnih mišic in tetiv
    Poškodba lahko prizadene dolgo ali kratko peronealno mišico, njuni tetivi oziroma strukture, ki tetivi zadržujejo v pravilnem položaju za zunanjim gležnjem.

    • Nateg ali natrganina mišice: poškodba mišičnih vlaken oziroma prehoda med mišico in tetivo.
    • Peronealna tendinopatija: preobremenitvene spremembe ene ali obeh tetiv, ki se običajno razvijajo postopoma.
    • Tenosinovitis: draženje oziroma vnetje ovojnice okoli tetive.
    • Delna natrganina tetive: poškodba dela tetivnih vlaken, pogosto v obliki vzdolžne razpoke.
    • Popolno pretrganje tetive: popolna prekinitev tetive z zmanjšanjem ali izgubo njenega delovanja.
    • Subluksacija ali izpah tetive: tetiva se med gibanjem premika iz svojega običajnega položaja za zunanjim gležnjem.
    Pri istem pacientu je lahko prisotnih več poškodb hkrati, na primer poškodba peronealne tetive skupaj z zvinom in nestabilnostjo zunanjih vezi gležnja.[1][2]
    02. Simptomi poškodb peronealnih tetiv
    Simptomi so odvisni od vrste in obsega poškodbe. Najpogosteje se pojavijo ob zadnji zunanji strani gležnja oziroma vzdolž poteka ene od peronealnih tetiv:
  • bolečina za ali pod zunanjim gležnjem,
  • oteklina in občutljivost vzdolž tetive,
  • bolečina pri hoji, teku, odrivu ali spreminjanju smeri,
  • bolečina ali zmanjšana moč pri obračanju stopala navzven,
  • občutek nestabilnosti oziroma »popuščanja« gležnja,
  • preskakovanje, pokanje ali drsenje tetive za zunanjim gležnjem,
  • težave pri stoji na eni nogi, poskokih in športnih obremenitvah.

      Pri akutni natrganini ali izpahu tetive se lahko pojavijo nenadna bolečina, oteklina in občutek, da je nekaj počilo oziroma preskočilo. Pri tendinopatiji se težave pogosteje razvijajo postopoma ter se povečujejo z obremenjevanjem.[1][3]

  • 03. Kdaj na pregled in kako poteka diagnostika?
    Pregled je priporočljiv, kadar bolečina in oteklina po zvinu ne izzvenita pričakovano, kadar je prisotna izrazita šibkost stopala ali kadar za zunanjim gležnjem čutite ponavljajoče se preskakovanje tetive.

    Pri fizioterapevtski oceni preverimo:

  • mehanizem nastanka poškodbe in natančno mesto bolečine,
  • oteklino in občutljivost vzdolž obeh peronealnih tetiv,
  • moč pri obračanju stopala navzven,
  • stabilnost gležnja in zadnjega dela stopala,
  • gibljivost gležnja in stopala,
  • hojo, ravnotežje in odziv na funkcionalne obremenitve.

      Pri sumu na natrganino, popolno pretrganje ali nestabilnost tetive sta lahko ustrezni slikovni preiskavi diagnostični ultrazvok in MRI. Dinamični ultrazvok je posebej uporaben pri ocenjevanju premikanja oziroma preskakovanja tetive med gibanjem.[2][4]

        Po sveži poškodbi je potrebna hitrejša zdravniška obravnava, če noge ne morete obremeniti oziroma narediti štirih korakov, je prisotna izrazita bolečina neposredno nad kostjo, vidna deformacija, izguba občutka ali hladno stopalo.
  • 04. Fizioterapija in rehabilitacija
    Način rehabilitacije je odvisen od vrste in obsega poškodbe, prisotnosti nestabilnosti ter vsakodnevnih in športnih zahtev posameznika. Pri večini peronealnih tendinopatij in manjših poškodb najprej začnemo s konservativno obravnavo.[2]


    Program rehabilitacije lahko vključuje:
  • začasno prilagoditev dejavnosti in obremenjevanja glede na simptome,
  • ukrepe za zmanjšanje bolečine in otekline v začetnem obdobju,
  • postopno ponovno vzpostavljanje gibljivosti gležnja in stopala,
  • individualno terapevtsko vadbo s postopnim obremenjevanjem obeh peronealnih mišic in njunih tetiv,
  • vadbo ravnotežja, stabilnosti in živčno-mišičnega nadzora gležnja,
  • ortopedsko in manualno terapijo kot dopolnilo aktivnemu programu rehabilitacije,
  • postopno napredovanje do teka, poskokov, sprememb smeri in drugih specifičnih obremenitev.

    Pri dolgotrajni peronealni tendinopatiji, ki se po začetni obravnavi ne izboljša dovolj, lahko po strokovni oceni razmislimo tudi o terapiji z udarnimi valovi ESWT kot dopolnilu aktivni rehabilitaciji.[2]

      Pri popolnem pretrganju, ponavljajočem se izpahu tetive, izraziti nestabilnosti ali vztrajanju težav kljub konservativni obravnavi je lahko potreben pregled pri ortopedu. Rehabilitacijo po operaciji prilagodimo izvedenemu posegu in navodilom kirurga.

        Fizioterapijo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Obravnava je dostopna tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
  • 05. Pogosta vprašanja o peronealnih tetivah
    Kakšna je razlika med poškodbo peronealne tetive in zvinom gležnja?
    Pri zvinu so najpogosteje prizadete zunanje vezi gležnja, pri poškodbi peronealne tetive pa ena od tetiv, ki potekata za zunanjim gležnjem. Poškodbi se lahko pojavita hkrati, simptomi pa so si lahko zelo podobni.

      Kako prepoznam poškodbo peronealne tetive?
      Pogosti znaki so bolečina in oteklina za zunanjim gležnjem, bolečina pri obračanju stopala navzven, zmanjšana moč ter preskakovanje ali pokanje tetive. Natančne vrste poškodbe samo na podlagi simptomov ni vedno mogoče določiti.

        Ali je za diagnozo primernejši ultrazvok ali MRI?
        Obe preiskavi sta lahko uporabni. MRI dobro prikaže zgradbo tetiv in morebitne raztrganine, dinamični ultrazvok pa omogoča opazovanje tetiv med gibanjem in je posebej uporaben pri sumu na nestabilnost oziroma preskakovanje.[4]

          Kako dolgo traja rehabilitacija?
          Trajanje je odvisno od vrste poškodbe, njenega obsega, trajanja težav in aktivnosti posameznika. Lažja tendinopatija se lahko izboljšuje več tednov, medtem ko rehabilitacija po večji natrganini, nestabilnosti ali operaciji običajno traja več mesecev.

            Kdaj se lahko vrnem k teku ali športu?
            Vrnitev naj ne temelji samo na času od poškodbe. Pred polno športno obremenitvijo morajo biti ustrezno obnovljeni moč peronealnih mišic, stabilnost gležnja, ravnotežje ter sposobnost izvajanja teka, poskokov in sprememb smeri brez pomembnega poslabšanja simptomov.

              Ali je vedno potrebna operacija?
              Ne. Pri večini tendinopatij in manjših poškodb najprej izvedemo konservativno obravnavo. Operacija je lahko potrebna pri simptomatskem popolnem pretrganju, ponavljajočem se izpahu tetive ali kadar ustrezna konservativna obravnava ne zagotovi zadovoljive funkcije.[2][3]

                Kje izvajate fizioterapijo poškodb peronealnih tetiv?
                Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. K nam prihajajo tudi pacienti iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Poškodbe
    Ahilove tetive

    Ahilova tetiva povezuje mečne mišice s petnico ter sodeluje pri hoji, teku, poskokih in odrivu stopala. Med pogostejše težave sodijo Ahilova tendinopatija, delna natrganina in popolna ruptura tetive.[1]

    Ahilova tendinopatija se običajno razvija postopoma, ko ponavljajoče se obremenitve presegajo trenutno sposobnost tetive za prilagajanje. Pojavi se lahko v srednjem delu tetive ali ob njenem narastišču na petnico.[2]

    Nenadna bolečina, pok, občutek udarca v zadnji del goleni ali izrazita izguba moči pri odrivu lahko kažejo na rupturo Ahilove tetive. V tem primeru je potreben čimprejšnji zdravniški pregled.[3]
    01. Vrste poškodb Ahilove tetive
    Težave z Ahilovo tetivo niso ena sama diagnoza. Glede na mesto, način nastanka in obseg poškodbe razlikujemo:
  • Tendinopatijo srednjega dela Ahilove tetive – bolečina in občutljivost se pojavita več kot približno 2 cm nad narastiščem tetive.
  • Narastiščno Ahilovo tendinopatijo – simptomi so prisotni v spodnjem delu tetive, ob njenem narastišču na petnico.
  • Delno natrganino – poškodovan je samo del tetivnih vlaken; za razlikovanje od tendinopatije je lahko poleg kliničnega pregleda potrebna slikovna diagnostika.
  • Popolno rupturo – tetiva je popolnoma pretrgana, zaradi česar sta odriv stopala in dvig na prste izrazito oslabljena.
    [2][3]
  • 02. Simptomi poškodb Ahilove tetive
    Pri Ahilovi tendinopatiji se lahko pojavijo:
  • lokalizirana bolečina v zadnjem delu gležnja ali ob petnici,
  • jutranja togost ali bolečina ob prvih korakih,
  • bolečina med obremenitvijo ali po njej,
  • občutljivost in morebitna zadebelitev tetive,
  • zmanjšana moč in vzdržljivost mečnih mišic,
  • težave pri teku, poskokih ali ponavljajočem se dvigovanju na prste.

    Na popolno rupturo lahko kažejo:
  • nenadna močna bolečina in občutek poka ali udarca v zadnji del goleni,
  • oteklina in podplutba,
  • izrazito oslabljen odriv stopala,
  • težava ali nezmožnost dviga na prste poškodovane noge.

      Ob sumu na rupturo je potreben čimprejšnji zdravniški pregled. Diagnozo zdravnik postavi s kliničnimi testi ter po potrebi z ultrazvokom ali magnetno resonanco.[1][3]
  • 03. Fizioterapija in rehabilitacija tendinopatije Ahilove tetive
    Zdravljenje prilagodimo vrsti poškodbe, mestu simptomov, njihovi razdražljivosti in trenutni sposobnosti tetive za prenašanje obremenitev.

    Pri Ahilovi tendinopatiji rehabilitacija običajno vključuje:
  • izobraževanje in prilagoditev obremenitev – začasno zmanjšamo dejavnosti, ki izrazito povečujejo simptome, vendar se praviloma ne odločamo za popoln počitek;
  • postopno povečevanje vsakodnevnih, delovnih in športnih obremenitev glede na odziv tetive;
  • individualno prilagojeno terapevtsko vadbo
    s progresivnim obremenjevanjem mečnih mišic in Ahilove tetive;
  • spremljanje bolečine, jutranje togosti in odziva tetive v 24 urah po vadbi;
  • manualno terapijo kot dopolnilo pri omejeni gibljivosti, bolečini ali povečani napetosti okoliških mišic in tkiv.

    Osnovni program progresivnega obremenjevanja praviloma izvajamo najmanj 12 tednov. Izbor vaj, začetno intenzivnost in hitrost napredovanja prilagodimo posamezniku.[1][2]


    Dopolnilne fizioterapevtske metode
    Glede na ugotovitve pregleda lahko za zmanjšanje simptomov, pripravo tkiv na obremenjevanje in izboljšanje tolerance aktivnega dela rehabilitacije vključimo:
  • terapijo z visokoenergijskim laserjem
    kot dopolnilno metodo predvsem pri izbranih dolgotrajnih težavah Ahilove tetive;[5]
  • TECAR terapijo za nadzorovano lokalno toplotno obravnavo ter pripravo mišic in okoliških tkiv na manualno terapijo in terapevtsko vadbo;[6]
  • HiToP terapijo kot dodatno protibolečinsko in mišično stimulacijo, kadar lahko izboljša udobje ter sodelovanje pri aktivnem delu obravnave;
  • pri izbranih dolgotrajnih tendinopatijah, ki se ne izboljšujejo zadovoljivo z ustrezno izvedenim osnovnim programom, tudi terapijo z udarnimi valovi ESWT.[2]

    Dopolnilne terapije izbiramo individualno in jih povezujemo s postopnim obremenjevanjem ter terapevtsko vadbo, ki predstavljata osrednji del rehabilitacije Ahilove tendinopatije.
  • 04. Fizioterapija in rehabilitacija (delne) rupture Ahilove tetive

    Pri delni ali popolni rupturi Ahilove tetive:
  • je najprej potrebna čimprejšnja zdravniška oziroma ortopedska ocena
  • je zdravljenje lahko operativno ali neoperativno, odvisno od vrste poškodbe, aktivnosti posameznika in odločitve zdravnika;
  • zaščita tetive, obremenjevanje in povečevanje gibljivosti potekajo po predpisanem protokolu;
  • terapevtsko vadbo postopoma usmerimo v obnovo gibljivosti, moči mečnih mišic, ravnotežja, hoje in sposobnosti odriva;
  • dopolnilne instrumentalne metode vključimo samo, kadar so primerne glede na fazo celjenja in skladne z navodili lečečega zdravnika oziroma operaterja.

    Vrnitev k teku in športu ne temelji samo na času od poškodbe, temveč tudi na simptomih, moči in vzdržljivosti mečnih mišic, kakovosti odriva ter izvedbi funkcionalnih in športno specifičnih nalog.[3][4]
  • 05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    Obravnavo prilagodimo vrsti poškodbe, trajanju simptomov, trenutni zmogljivosti tetive ter vašim vsakodnevnim in športnim ciljem.


  • Temeljit pogovor in fizioterapevtska ocena nastanka težav, mesta bolečine, jutranje togosti ter odziva na hojo, tek in druge obremenitve.
  • Ocena gibljivosti gležnja ter moči in vzdržljivosti mečnih mišic z ustrezno prilagojenimi dvigi na prste in funkcionalnimi nalogami.
  • Prepoznavanje znakov rupture ali druge resnejše poškodbe, pri katerih je potreben pregled pri zdravniku in dodatna diagnostika.
  • Individualni rehabilitacijski načrt, ki temelji na prilagoditvi obremenitev in progresivni terapevtski vadbi.
  • Po potrebi program dopolnimo z manualno terapijo, visokoenergijskim laserjem, TECAR terapijo, HiToP terapijo
    ali udarnimi valovi ESWT.
  • Postopno vračanje k hoji, delu, teku in športu glede na doseženo moč, funkcijo in odziv tetive na obremenitve.

      Vseh metod ne uporabljamo avtomatično pri vsakem pacientu. Izberemo tiste, ki so glede na vrsto poškodbe, fazo rehabilitacije in ugotovitve pregleda strokovno smiselne.


      Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.

  • 06. Pogosta vprašanja o poškodbah Ahilove tetive
    Kakšna je razlika med Ahilovo tendinopatijo in rupturo?
    Tendinopatija običajno povzroča postopno nastajajočo bolečino, jutranjo togost in težave pri obremenjevanju tetive. Ruptura praviloma nastane nenadoma ter jo lahko spremljajo pok, občutek udarca in izrazita izguba moči pri odrivu. [1] [3]

      Ali je pri bolečini v Ahilovi tetivi vedno potrebna slikovna diagnostika?
      Ne. Ahilovo tendinopatijo lahko pogosto prepoznamo na podlagi pogovora in kliničnega pregleda. Ultrazvok ali magnetna resonanca sta smiselna ob nejasni klinični sliki, sumu na natrganino oziroma rupturo ali kadar simptomi ne napredujejo po pričakovanjih. [2]

        Ali moram pri Ahilovi tendinopatiji popolnoma prenehati s športom?
        Popoln počitek običajno ni potreben. Začasno prilagodimo dejavnosti, ki izrazito povečujejo simptome, in ohranjamo sprejemljive oblike gibanja. Obremenitve nato postopoma povečujemo glede na odziv tetive.[1]

          Kako dolgo traja rehabilitacija Ahilove tendinopatije?
          Osnovni program progresivne vadbe praviloma traja najmanj 12 tednov, izboljševanje zmogljivosti tetive pa lahko zahteva več mesecev. Trajanje je odvisno od mesta težave, trajanja simptomov, športnih obremenitev in rednosti izvajanja programa.[2]

            Ali lahko laser, TECAR in HiToP pomagajo pri težavah z Ahilovo tetivo?
            Pri izbranih pacientih jih lahko vključimo kot dopolnilo za obvladovanje bolečine, pripravo tkiv na obremenjevanje in izboljšanje tolerance aktivnega dela rehabilitacije. Izbira metode je odvisna od diagnoze in faze težave, terapije pa ne nadomeščajo progresivne terapevtske vadbe.[5][6]

              Kdaj se začne fizioterapija po rupturi Ahilove tetive?
              Začetek in napredovanje rehabilitacije določi zdravnik oziroma operater. Fizioterapija nato poteka po zaščitnem protokolu ter vključuje postopno obnovo gibljivosti, obremenjevanja in moči.[3][4]

                Kdaj se lahko pri Ahilovi tendinopatiji vrnem k teku ali športu?
                Vrnitev naj temelji na sprejemljivem odzivu tetive, zadostni moči in vzdržljivosti mečnih mišic ter uspešni izvedbi teka, poskokov in športno specifičnih nalog. Obremenitve povečujemo postopoma, ne samo glede na čas od začetka težav.

                  Kje izvajate rehabilitacijo Ahilove tetive na Koroškem?
                  Rehabilitacijo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Obravnava je dostopna tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    SEVERJEVA
    bolezen


    Severjeva bolezen oziroma kalkanealni apofizitis je s telesno dejavnostjo povezana bolečina v rastnem predelu petnice. Pojavlja se pri otrocih in mladostnikih med rastjo, zlasti pri športih, ki vključujejo tek, poskoke in ponavljajoče se odrive.[1]

    Bolečina se običajno poveča med športno dejavnostjo ali po njej in zmanjša s počitkom. Prisotna je lahko na eni ali obeh petah, otrok pa lahko zaradi težav šepa ali hodi po prstih.[1][2]

    Diagnoza je praviloma klinična, slikovne preiskave pa uporabimo predvsem ob neobičajnih simptomih ali kadar želimo izključiti druge vzroke bolečine v peti. Obravnava je večinoma konservativna in lahko vključuje prilagoditev športnih obremenitev, ustrezno obutev, petno blazinico ter individualno terapevtsko vadbo. [2][3][4]

    Severjeva bolezen – bolečina v rastnem predelu petnice pri otroku
    01. Kaj je Severjeva bolezen in zakaj nastane?
    Severjeva bolezen oziroma kalkanealni apofizitis je s telesno dejavnostjo povezana bolečina v rastnem apofiznem predelu petnice. Najpogosteje se pojavlja pri otrocih in mladostnikih med obdobjem hitrejše rasti.[1][2]


    Rastni predel petnice je med odraščanjem občutljivejši na ponavljajoče se obremenitve. Tek, poskoki, doskoki in odrivi ustvarjajo pritisk na peto, Ahilova tetiva pa prek mečnih mišic prenaša dodatne sile na zadnji del petnice.


    K nastanku oziroma poslabšanju težav lahko prispevajo:
  • obdobje hitre rasti,
  • nenadno povečanje količine ali intenzivnosti treningov,
  • športi s pogostim tekom, poskoki in spremembami smeri,
  • zmanjšana gibljivost gležnja ali napete mečne mišice,
  • trde športne podlage in neustrezno blažena obutev,
  • ponavljajoče se obremenitve brez zadostnega časa za okrevanje.

      Severjeva bolezen ne povzroča trajne obrabe petnice. Težave se lahko med rastjo ponavljajo, po dozoritvi rastnega predela pa se praviloma ne vračajo.[1][6]
  • 02. Simptomi in diagnostika Severjeve bolezni
    Bolečina se lahko pojavi na eni ali obeh petah ter se praviloma poveča med tekom, poskoki in drugimi športnimi obremenitvami oziroma po njih.


    Med pogostejše znake Severjeve bolezni sodijo:
  • bolečina v zadnjem ali spodnjem delu petnice,
  • občutljivost ob stisku petnice z notranje in zunanje strani,
  • bolečina pri teku, poskokih, hoji po prstih ali odrivu,
  • šepanje ali hoja po prstih zaradi razbremenjevanja pete,
  • napetost mečnih mišic in zmanjšana gibljivost gležnja,
  • občasna manjša oteklina okoli bolečega predela.

      Diagnoza je praviloma klinična in temelji na pogovoru, pregledu petnice, oceni hoje ter odzivu na stisk petnice in funkcionalne obremenitve. Rentgenska slika Severjeve bolezni ne more zanesljivo potrditi, lahko pa pomaga izključiti zlom ali drug vzrok bolečine.[1][2]


      Zdravniški pregled je posebej pomemben ob nenadni poškodbi, nezmožnosti obremenjevanja noge, izraziti oteklini ali rdečini, povišani telesni temperaturi, nočni bolečini, bolečini v mirovanju ali kadar se simptomi kljub prilagoditvi obremenitev ne izboljšujejo.[6]

  • 03. Zdravljenje in fizioterapija Severjeve bolezni
    Zdravljenje Severjeve bolezni je praviloma konservativno. Cilj obravnave je zmanjšati bolečino, prilagoditi obremenitve in otroku omogočiti postopno ter varno vrnitev k športnim dejavnostim.[1][3]


    Program fizioterapije lahko vključuje:
  • začasno prilagoditev teka, poskokov in drugih bolečih obremenitev; popolna prekinitev vseh dejavnosti ni vedno potrebna, če otrok nima izrazite bolečine ali šepanja;
  • svetovanje glede primerne športne obutve ter po potrebi uporabo petne blazinice ali petnega vložka;
  • nežne manualne tehnike za obravnavo napetosti mečnih mišic, omejene gibljivosti gležnja in bolečih okoliških tkiv;
  • individualno prilagojeno terapevtsko vadbo za gibljivost gležnja, moč mišic stopala in spodnjega uda, ravnotežje ter postopno povečevanje sposobnosti obremenjevanja;
  • postopno napredovanje do teka, poskokov, sprememb smeri in drugih za otrokov šport značilnih nalog.

    Pri izbranih otrocih lahko po strokovni oceni obravnavo dopolnimo tudi z lasersko terapijo, TECAR terapijo ali HiToP terapijo. Namen teh metod je podpora pri obvladovanju simptomov in izboljšanje tolerance aktivnega dela rehabilitacije.


    Dopolnilne metode izberemo individualno in jih uporabimo samo, kadar so glede na otrokovo starost, mesto težav, ugotovitve pregleda ter navodila proizvajalca naprave strokovno primerne. Ne nadomeščajo prilagoditve obremenitev, ustrezne obutve in terapevtske vadbe.[4]


    Pri izraziti bolečini, šepanju ali neuspehu začetne konservativne obravnave lahko zdravnik začasno priporoči večjo razbremenitev oziroma imobilizacijski škorenj.[1]

  • 04. Zdravljenje in fizioterapija Severjeve bolezn
    Vrnitev k športu naj ne temelji samo na številu tednov od začetka težav. Čas okrevanja se med otroki precej razlikuje ter je odvisen od izrazitosti simptomov, trajanja težav, športnih obremenitev in morebitnega ponavljanja bolezni.[5]


    Pred postopno vrnitvijo k polni športni obremenitvi ocenimo:
  • hojo in hojo po stopnicah brez izrazite bolečine ali šepanja,
  • občutljivost petnice na pritisk in stisk,
  • gibljivost gležnja ter prožnost mečnih mišic,
  • moč in vzdržljivost mišic stopala in spodnjega uda,
  • sposobnost teka, poskokov, doskokov in sprememb smeri,
  • odziv pete med dejavnostjo in v urah po njej.

    Obremenitve povečujemo postopoma: od hoje in lažjih vaj do teka, poskokov, športnega treninga ter nazadnje tekmovalne obremenitve. Če se pojavi izrazitejša bolečina ali šepanje, obremenitev začasno zmanjšamo.

      Tveganje ponovitve lahko zmanjšujemo z ustrezno športno obutvijo, primernim blaženjem pete, postopnim povečevanjem treningov, ohranjanjem gibljivosti gležnja ter redno vadbo moči in nadzora spodnjega uda. Ponovitve so med rastjo možne in same po sebi ne pomenijo trajne poškodbe.[1][5]
  • 05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    Obravnavo prilagodimo otrokovi starosti, trajanju težav, športu, trenutni sposobnosti obremenjevanja in ciljem otroka ter staršev.

    • Pogovor z otrokom in starši o začetku bolečine, obdobju rasti, spremembah treninga, športni obutvi in dejavnostih, ki povečujejo simptome.
    • Fizioterapevtska ocena občutljivosti petnice, gibljivosti gležnja, prožnosti mečnih mišic, mišične moči, ravnotežja in hoje.
    • Prepoznavanje opozorilnih znakov, zaradi katerih priporočimo pregled pri zdravniku in dodatno diagnostiko.
    • Priprava individualnega načrta, ki lahko vključuje prilagoditev obremenitev,manualno terapijo in
      individualno terapevtsko vadbo.
    • Po potrebi vključitev strokovno primernih dopolnilnih metod za podporo pri obvladovanju simptomov in lažjem izvajanju aktivne rehabilitacije.
    • Postopno vračanje k šolski športni vzgoji, treningom in tekmovanjem glede na simptome in doseženo funkcijo.

        Obravnavo Severjeve bolezni izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi otrokom in mladostnikom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.

    06. Pogosta vprašanja o Severjevi bolezni
    Ali je Severjeva bolezen samo običajna rastna bolečina?
    Ne povsem. Povezana je z obdobjem rasti, vendar gre za lokalizirano bolečino v rastnem predelu petnice, ki jo praviloma povečujejo tek, poskoki in druge obremenitve. Ob vztrajnih ali izrazitih simptomih je smiseln strokovni pregled.[1]

      Ali Severjeva bolezen mine sama od sebe?
      Težave se po dozoritvi rastnega predela praviloma ne vračajo. Med rastjo pa lahko bolečina traja več tednov ali mesecev in se ob povečanju športnih obremenitev ponovi. Namen obravnave je zmanjšati simptome ter otroku omogočiti varno ohranjanje dejavnosti.[1]

        Ali mora otrok popolnoma prenehati s športom?
        Ne vedno. Če otrok nima izrazite bolečine ali šepanja, lahko običajno nadaljuje s prilagojeno dejavnostjo. Pri močnejši bolečini, šepanju ali bolečini med vsakodnevno hojo je smiselna začasna prekinitev teka, poskokov in drugih provokativnih obremenitev.[1]

          Ali je za diagnozo potrebno rentgensko slikanje?
          Ob tipični klinični sliki običajno ne. Rentgensko slikanje Severjeve bolezni ne more zanesljivo potrditi, lahko pa ga zdravnik uporabi za izključevanje zloma ali drugih vzrokov bolečine. Dodatna diagnostika je pomembnejša pri neobičajnih, izrazitih ali dolgotrajnih simptomih.[2][6]

            Kako dolgo traja okrevanje?
            Trajanje se med otroki razlikuje. Pri nekaterih se simptomi zmanjšajo v nekaj tednih, pri drugih lahko težave trajajo več mesecev ali se med rastjo ponavljajo. Vrnitev k športu zato določamo glede na bolečino, hojo, funkcijo in sposobnost izvajanja športnih nalog, ne samo glede na čas.[5]

              Ali lahko manualna terapija pomaga pri Severjevi bolezni?
              Manualne tehnike lahko uporabimo kot dopolnilo, kadar so prisotne napete mečne mišice, omejena gibljivost gležnja ali boleča okoliška tkiva. Tehnike so nežne in prilagojene otroku ter ne nadomeščajo prilagoditve obremenitev in aktivne rehabilitacije.

                Ali lahko laser, TECAR ali HiToP pomagajo?
                Pri izbranih otrocih jih lahko po strokovni oceni vključimo kot podporo pri obvladovanju simptomov in izboljšanju tolerance terapevtske vadbe. Ne uporabljamo jih avtomatično in z njimi ne nadomeščamo prilagoditve športnih obremenitev, primerne obutve in aktivne rehabilitacije. Uporaba mora biti skladna z otrokovo starostjo ter navodili konkretne naprave.

                  Kdaj se lahko otrok vrne k športu?
                  Ko lahko brez izrazite bolečine ali šepanja hodi, teče, skače, doskoči in opravi za svoj šport značilne naloge. Pomemben je tudi odziv pete po treningu oziroma naslednji dan. Obremenitve povečujemo postopoma.

                    Kje izvajate fizioterapijo Severjeve bolezni na Koroškem?
                    Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. K nam prihajajo tudi otroci in mladostniki iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Poškodbe zadnje
    golenične
    mišice

    Zadnja golenična mišica (m. tibialis posterior) se nahaja globoko v mečih. Njena tetiva poteka za notranjim gležnjem in se pripenja na notranjo stran stopala. Sodeluje pri obračanju stopala navznoter, odrivu ter podpiranju notranjega stopalnega loka.[1]

    Najpogostejše težave so tendinopatija, draženje tetivne ovojnice, delna natrganina in zmanjšana funkcija tetive. Običajno povzročajo bolečino in oteklino za notranjim gležnjem ali vzdolž notranjega roba stopala.

    Če tetiva in druge podporne strukture stopala postopoma izgubljajo svojo funkcijo, se lahko stopalni lok zniža, peta pa pomakne navzven. Napredovalo stanje danes opisujemo kot progresivno sesedanje stopala.[2]

    Lezija zadnje golenične mišice
    01.Vrste poškodb tetive zadnje golenične mišice
    Težave se lahko razlikujejo glede na prizadeti del tetive, obseg sprememb in funkcijo stopala:
  • Tendinopatija – z obremenitvijo povezana bolečina in zmanjšana sposobnost tetive za prenašanje obremenitev.
  • Tenosinovitis – draženje oziroma vnetje ovojnice, ki obdaja tetivo.
  • Delna ali popolna natrganina – lahko nastane postopoma ali ob nenadni poškodbi.
  • Zmanjšana funkcija tetive – tetiva slabše podpira stopalni lok in sodeluje pri odrivu.
  • Progresivno sesedanje stopala – kompleksna sprememba položaja stopala, pri kateri so poleg tetive lahko prizadete tudi vezi in sklepi.

      Posameznih oblik ni mogoče zanesljivo razlikovati samo na podlagi mesta bolečine, zato zdravljenje načrtujemo po kliničnem pregledu.[1][2]
  • 02. Simptomi in znaki napredovanja
    Najpogostejši simptomi poškodbe oziroma tendinopatije tetive zadnje golenične mišice so:
  • bolečina in občutljivost za notranjim gležnjem ali vzdolž notranjega stopalnega loka,
  • oteklina vzdolž poteka tetive,
  • bolečina pri daljši hoji, teku, hoji po stopnicah ali vzponu na prste,
  • zmanjšana moč pri odrivu,
  • hitrejša utrudljivost stopala in gležnja,
  • težave pri izvedbi dviga na prste na eni nogi.

      Na napredovanje lahko kažejo postopno zniževanje stopalnega loka, pomik pete navzven, obračanje sprednjega dela stopala navzven ali vedno večje težave pri odrivu. V napredovalem obdobju se lahko zaradi utesnitve pojavi tudi bolečina na zunanji strani gležnja.[1]

        Test dviga pete na eni nogi je uporaben del kliničnega pregleda, vendar diagnoza ne temelji samo na enem testu.[5]
  • 03. Kdaj na pregled in kako poteka diagnostika?
    Pregled je priporočljiv, kadar bolečina ali oteklina vztrajata, se težave ponavljajo, se zmanjšuje sposobnost hoje oziroma odriva ali opazite spreminjanje oblike stopala.

      Na pregledu ocenimo:
    • mesto in način nastanka težav,
    • občutljivost in oteklino vzdolž tetive,
    • položaj stopalnega loka in pete med stojo,
    • hojo ter obrabo obutve,
    • gibljivost gležnja in stopala,
    • moč zadnje golenične in mečnih mišic,
    • izvedbo dviga pete na eni nogi ter druge funkcionalne naloge.

        Rentgensko slikanje stopala med obremenitvijo je lahko potrebno za oceno položaja kosti in morebitne artroze. Ultrazvok ali magnetna resonanca se uporabljata predvsem ob nejasni klinični sliki, sumu na natrganino ali pri načrtovanju nadaljnjega zdravljenja.[1]

          Po nenadni poškodbi, izraziti izgubi moči, nezmožnosti obremenjevanja noge, hitro nastajajoči deformaciji ali nevroloških simptomih je potreben čimprejšnji zdravniški pregled.
    04. Fizioterapija in rehabilitacija poškodb zandje golenične mišice
    Rehabilitacijo prilagodimo vrsti poškodbe, stopnji razdražljivosti tetive, položaju stopala in funkcionalnim zahtevam posameznika:
  • Prilagoditev obremenitev – začasno zmanjšamo aktivnosti, ki izrazito povečujejo simptome, ne da bi po nepotrebnem prekinili vse gibanje.
  • Primerna obutev, vložek ali opornica – pri izbranih pacientih lahko začasno razbremenijo tetivo in podprejo stopalni lok.
  • Postopna terapevtska vadba – vključuje krepitev zadnje golenične in mečnih mišic, mišic stopala ter postopno povečevanje sposobnosti tetive za prenašanje obremenitev.
  • Vadba ravnotežja in funkcije – napreduje od nadzorovanih vaj do hoje, teka, poskokov in športno specifičnih nalog.

      Raziskave podpirajo kombinacijo podpornih vložkov, prilagoditve obremenitve in progresivne vadbe, vendar mora biti program prilagojen posamezniku.[3][4]

        Manualno terapijo lahko smiselno vključimo za izboljšanje omejene gibljivosti gležnja in stopala ter obravnavo spremljajočih težav. Ne nadomešča pa postopnega obremenjevanja tetive.

          Pri izbranih pacientih lahko kot podporo obvladovanju simptomov in lažjemu izvajanju aktivne rehabilitacije uporabimo tudi terapijo z laserjem, TECAR terapijo ali HiToP terapijo.

            Pri napredovali deformaciji, popolni rupturi ali nezadostnem napredku konzervativnega zdravljenja je potrebna ortopedska ocena.
  • 05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    Obravnava se začne z oceno vzroka težav in trenutne sposobnosti stopala za prenašanje obremenitev:
  • Klinično ocenimo gibljivost, moč, položaj stopala, hojo, ravnotežje in funkcijo pri odrivu.
  • Pripravimo individualni načrt glede na stopnjo poškodbe, aktivnosti in cilje posameznika.
  • Po potrebi povežemo manualno terapijo z individualno terapevtsko vadbo.
  • Obremenitve postopoma povečujemo od osnovne aktivacije in ravnotežja do hoje, teka ter športnih nalog.
  • Če opazimo izrazito deformacijo, sum na rupturo ali drugo stanje, ki zahteva dodatno diagnostiko, priporočimo zdravniško oziroma ortopedsko obravnavo.

      Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
  • 06. Pogosta vprašanja o tetivi zadnje golenične mišice
    Ali se težava pojavlja v mišici ali tetivi?
    Bolečina ob notranjem gležnju najpogosteje izvira iz tetive zadnje golenične mišice, ki na tem mestu poteka za notranjim gležnjem. Mišični del leži globlje v mečih, zato je natančno mesto težave treba določiti s pregledom.

      Ali moram popolnoma prenehati s hojo ali športom?
      Ne vedno. Obremenitve praviloma prilagodimo tako, da ne povzročajo izrazitega poslabšanja simptomov med aktivnostjo ali po njej. Pri večji poškodbi ali izraziti bolečini je lahko začasno potrebna večja razbremenitev.

        Ali plosko stopalo vedno pomeni okvaro zadnje golenične tetive?
        Ne. Oblika stopala se med ljudmi razlikuje, plosko stopalo pa je lahko prisotno tudi brez bolečine ali okvare tetive. Pomembni so simptomi, spreminjanje oblike stopala in njegova funkcija.[2]

          Ali je vedno potrebna magnetna resonanca?
          Ne. Diagnozo lahko pogosto usmerita pogovor in klinični pregled. Slikovna diagnostika je smiselna ob nejasnih ugotovitvah, sumu na natrganino, napredovali deformaciji ali kadar rezultati vplivajo na nadaljnje zdravljenje.

            Ali potrebujem vložke ali opornico?
            Ne vedno. Vložek ali opornico vključimo, kadar lahko zmanjšata obremenitev tetive, podpreta stopalni lok ali omogočita kakovostnejšo hojo in izvajanje rehabilitacije. Izbira mora temeljiti na pregledu.

              Kako dolgo traja rehabilitacija?
              Čas je odvisen od trajanja težav, obsega sprememb, položaja stopala in funkcionalnih zahtev. Pri zgodnji tendinopatiji lahko izboljševanje traja več tednov ali mesecev, pri natrganini oziroma napredovali deformaciji pa je rehabilitacija praviloma daljša.

                Ali lahko laser, TECAR ali HiToP pomagajo?
                Pri izbranih pacientih jih lahko uporabimo kot podporo obvladovanju simptomov in lažjemu izvajanju aktivne rehabilitacije. Ne nadomeščajo prilagoditve obremenitev, terapevtske vadbe, primerne obutve oziroma vložka ali potrebne zdravniške obravnave.

                  Kje izvajate rehabilitacijo zadnje golenične tetive?
                  Rehabilitacijo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Obravnava je dostopna tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Plantarni fascitis -Trn v peti

    Plantarni fasciitis oziroma plantarna fasciopatija je pogost vzrok bolečine na spodnji strani pete. Plantarna fascija je čvrst vezivni pas, ki poteka od petnice proti prstom ter sodeluje pri podpori stopalnega loka in prenosu obremenitev med hojo in tekom.[1]


    Težave se pogosto razvijejo, kadar ponavljajoče se obremenitve začasno presežejo sposobnost tkiva za prilagajanje. Značilna je bolečina ob notranjem spodnjem delu pete, ki je pogosto najizrazitejša pri prvih korakih zjutraj ali po daljšem mirovanju.[1][5]

    Trn v peti je kostni izrastek, ki ga lahko vidimo na rentgenski sliki. Ni enak plantarnemu fasciitisu in sam po sebi ne nujno povzroča bolečino, saj ga imajo tudi številni ljudje brez težav.[3]

    01. Simptomi plantarnega fasciitisa
    Najznačilnejši simptomi plantarnega fasciitisa oziroma plantarne fasciopatije so:
  • bolečina na spodnji strani pete, pogosto nekoliko proti njenemu notranjemu robu,
  • izrazitejša bolečina pri prvih jutranjih korakih,
  • bolečina pri prvih korakih po daljšem sedenju ali mirovanju,
  • občutljivost na pritisk ob narastišču plantarne fascije na petnico,
  • poslabšanje po daljši hoji, stoji, teku ali drugih večjih obremenitvah,
  • začasno zmanjšanje bolečine po nekaj minutah gibanja in ponovno poslabšanje po daljši aktivnosti.

      Bolečina ni pri vseh pacientih enaka. Pekoča bolečina, mravljinčenje, izguba občutka, izrazita bolečina ob stisku petnice ali bolečina, ki se pojavlja predvsem ponoči, lahko kažejo na drug vzrok težav.[1][5]
  • 02. Vzroki in dejavniki tveganja
    Plantarna fasciopatija običajno nima samo enega vzroka. Pogosto nastane zaradi kombinacije obremenitev, lastnosti tkiva, gibljivosti, telesne zmogljivosti in zunanjih dejavnikov.


    K nastanku težav lahko prispevajo:
  • nenadno povečanje količine hoje, teka ali športnega treninga,
  • dolgotrajno stanje ali hoja po trdih površinah,
  • zmanjšana gibljivost gležnja in napetost mečnih mišic,
  • zmanjšana moč in vzdržljivost mišic stopala ter spodnjega uda,
  • večja telesna masa in posledično večja obremenitev stopala,
  • sprememba obutve, obrabljena obutev ali nenaden prehod na drugačen tip obutve,
  • spremembe stopalnega loka, ki pa same po sebi ne pomenijo nujno patologije.

      Cilj pregleda zato ni iskanje ene domnevne »napake«, ampak prepoznavanje dejavnikov, ki so pomembni pri posameznem pacientu. [1][2]

  • 03. Kdaj na pregled in kako poteka diagnostika?
    Pregled je priporočljiv, kadar bolečina vztraja, omejuje hojo ali šport, se postopoma stopnjuje oziroma se po prilagoditvi obremenitev ne izboljšuje.

    Pri pregledu ocenimo:
  • natančno mesto in značilnosti bolečine,
  • občutljivost ob narastišču plantarne fascije,
  • gibljivost gležnja in palca,
  • moč in vzdržljivost mečnih mišic ter mišic stopala,
  • hojo, ravnotežje in sposobnost obremenjevanja stopala,
  • odziv simptomov na različne funkcionalne naloge.

      Diagnozo lahko pogosto usmerimo na podlagi pogovora in kliničnega pregleda. Rentgensko slikanje, ultrazvok ali magnetna resonanca praviloma niso potrebni pri značilni klinični sliki. Uporabimo jih predvsem ob sumu na drugo patologijo, neobičajnem poteku ali nezadostnem napredku.[1][3]

        Rentgensko ugotovljen trn v peti še ne potrjuje, da je prav izrastek vzrok bolečine.

          Po nenadni poškodbi, ob nezmožnosti obremenjevanja noge, izraziti oteklini, rdečini, vročini, nevroloških simptomih ali močni bolečini v mirovanju je potreben zdravniški pregled.
  • 04. Fizioterapija, ESWT in rehabilitacija
    Rehabilitacijo prilagodimo trajanju in razdražljivosti simptomov, obremenitvam pacienta ter ugotovitvam kliničnega pregleda:
  • Prilagoditev obremenitev – začasno zmanjšamo dejavnosti, ki izrazito povečujejo bolečino, pri tem pa ohranjamo sprejemljivo raven gibanja.
  • Raztezanje plantarne fascije in mečnih mišic – lahko pomaga pri jutranji bolečini in zmanjšani gibljivosti gležnja.
  • Postopna terapevtska vadba – vključuje krepitev mišic stopala, mečnih mišic in celotnega spodnjega uda ter postopno povečevanje sposobnosti stopala za prenašanje obremenitev.
  • Taping stopala – lahko kratkotrajno zmanjša simptome in podpre stopalni lok med hojo ali vadbo.
  • Primerna obutev oziroma vložek – pri izbranih pacientih lahko zmanjšata obremenitev bolečega predela, vendar praviloma nista edini del rehabilitacije.
  • Manualna terapija – kadar je smiselno, jo uporabimo kot dopolnilo za izboljšanje gibljivosti gležnja in stopala ter obvladovanje spremljajočih simptomov.

      Osnovni program naj temelji predvsem na izobraževanju, prilagoditvi obremenitev, raztezanju, tapingu in aktivni rehabilitaciji.[1][2]

        Pri dolgotrajnejših težavah, ki se ne izboljšujejo dovolj z osnovnim programom, lahko vključimo terapijo z radialnimi udarnimi valovi ESWT. Raziskave kažejo, da lahko ESWT pri izbranih pacientih zmanjša bolečino in izboljša funkcijo, rezultat pa je odvisen tudi od uporabljenih parametrov in spremljajoče rehabilitacije. [2][4]

          Kot podporo obvladovanju simptomov in lažjemu izvajanju aktivnega programa lahko po oceni vključimo tudi terapijo z laserjem,TECAR terapijo ali HiToP terapijo. Te metode ne nadomeščajo ustreznega upravljanja obremenitev in terapevtske vadbe.
  • 05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?

    Za paciente s plantarno fasciopatijo ali trn v peti smo v Centru fizioterapije Šepul razvili poseben 12-tedenski program fizioterapije in rehabilitacije. Program v posameznih fazah povezuje udarne valove ESWT, visokoenergijsko lasersko terapijo HILT, TECAR terapijo in individualno terapevtsko vadbo.

    Cilji programa so zmanjšanje jutranje bolečine, povečanje zmogljivosti plantarne fascije, stopala in mečnih mišic ter načrtna vrnitev k neboleči hoji, delu, teku in drugim športnim obremenitvam. Napredek spremljamo z meritvami bolečine, moči, gibljivosti in tolerance na obremenitev.

    Za vključitev v 12-tedenski program zdravljenja plantarne fasciopatije ali pa trna v peti nas pokličite na 040 782 014 ali izpolnite spletni obrazec za naročanje. Po prejemu povpraševanja vas kontaktiramo glede začetnega fizioterapevtskega pregleda in priprave individualnega programa.
    06. Pogosta vprašanja o plantarnem fasciitisu in trnu v peti
    Ali sta plantarni fasciitis in trn v peti isto?
    Ne. Plantarni fasciitis oziroma plantarna fasciopatija opisuje težavo plantarne fascije, trn v peti pa je kostni izrastek, viden na rentgenski sliki. Prisotna sta lahko skupaj, vendar trn ni nujno vzrok simptomov.[3]

      Ali udarni valovi »razbijejo« trn v peti?
      Ne. Namen udarnih valov ni mehansko razbijanje kostnega izrastka. Terapijo uporabljamo zaradi možnega vpliva na bolečino, funkcijo in odziv obremenjenega področja plantarne fascije.

        Ali moram pri plantarnem fasciitisu popolnoma prenehati s hojo ali tekom?
        Popoln počitek praviloma ni potreben. Začasno prilagodimo količino in intenzivnost obremenitev, ki izrazito povečujejo simptome, nato pa jih postopoma povečujemo glede na odziv stopala.

          Ali potrebujem posebne vložke?
          Ne vsak pacient. Vložki lahko pri nekaterih posameznikih kratkotrajno zmanjšajo simptome, vendar naj bodo del širšega programa, ki vključuje prilagoditev obremenitev in terapevtsko vadbo.[1]

            Kako dolgo traja okrevanje?
            Izboljševanje lahko traja od nekaj tednov do več mesecev. Potek je odvisen od trajanja težav, obremenitev, splošnega zdravstvenega stanja in doslednosti pri izvajanju rehabilitacijskega programa.

              Kdaj so smiselni udarni valovi ESWT?
              Najpogosteje jih vključimo pri vztrajnejših težavah, kot podporo aktivni rehabilitaciji. Primernost določimo po pregledu.[2][4]

                Ali lahko laser, TECAR ali HiToP pomagajo?
                Pri izbranih pacientih jih lahko vključimo kot podporo obvladovanju simptomov in izvajanju aktivne rehabilitacije. Ne nadomeščajo prilagoditve obremenitev, terapevtske vadbe in drugih ukrepov, izbranih po pregledu.

                  Kje izvajate fizioterapijo plantarnega fasciitisa na Koroškem?
                  Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Sindrom
    tarzalnega tunela

    Tarzalni tunel je ozek kostno-vezivni prostor na notranji strani gležnja, za in nekoliko pod notranjim gležnjem. Skozenj potekajo tetive mišic, žile ter tibialni živec z njegovimi vejami.[1]

    Sindrom tarzalnega tunela nastane zaradi draženja ali utesnitve tibialnega živca oziroma ene od njegovih vej. Povzroča lahko pekočo ali zbadajočo bolečino, mravljinčenje in zmanjšan občutek na notranji strani gležnja, peti ali podplatu.[1]

    Težave se lahko pojavijo po poškodbi gležnja, zaradi otekline, brazgotinjenja, sprememb položaja stopala, vnetja tetiv ali prostorsko omejujoče tvorbe. V nekaterih primerih jasnega vzroka ni mogoče določiti.[2]

    01. Simptomi sindroma tarzalnega tunela
    Simptomi so odvisni od mesta in obsega draženja tibialnega živca oziroma njegovih vej. Pojavijo se lahko:
  • pekoča, zbadajoča ali elektrizirajoča bolečina na notranji strani gležnja ali podplata,
  • mravljinčenje ali zmanjšan občutek v peti, stopalnem loku, podplatu oziroma prstih,
  • občutek vročine ali neprijetne občutljivosti na dotik,
  • poslabšanje težav med daljšo hojo, stanjem, tekom ali po obremenitvi,
  • širjenje simptomov iz notranje strani gležnja proti podplatu ali navzgor proti goleni,
  • pri napredovali utesnitvi tudi oslabelost drobnih mišic stopala.

      Razporeditev simptomov ni pri vseh enaka, saj je lahko prizadet tibialni živec ali samo ena od njegovih vej.[1]
  • 02. Vzroki in dejavniki tveganja
    Utesnitev lahko nastane zaradi zmanjšanja prostora v tarzalnem tunelu, povečanja pritiska na živec ali sprememb v okoliških tkivih. Med možnimi vzroki so:
  • oteklina in brazgotinjenje po zvinu, zlomu ali drugi poškodbi gležnja,
  • vnetje oziroma zadebelitev tetiv in njihovih ovojnic,
  • ganglionska cista, razširjene vene ali druga prostorsko omejujoča tvorba,
  • izrazite spremembe položaja stopala, ki lahko povečujejo obremenitev notranje strani gležnja,
  • tesna ali neprimerna obutev,
  • vnetne sklepne bolezni in nekatera presnovna oziroma sistemska stanja.

      Sladkorna bolezen ali bolezen ščitnice sama po sebi ne potrjuje sindroma tarzalnega tunela. Pri teh stanjih je treba pomisliti tudi na druge oblike periferne nevropatije. Pri delu pacientov jasnega vzroka ne odkrijemo.[1][2]
  • 03. Kdaj na pregled in kako poteka diagnostika?
    Diagnoze ni mogoče zanesljivo postaviti samo na podlagi enega simptoma ali testa. Pregled vključuje pogovor o težavah, oceno občutljivosti, moči, gibljivosti, položaja stopala in odziva živca na obremenitev.

      Pritisk ali rahlo potrkavanje po poteku tibialnega živca lahko izzove značilno mravljinčenje, vendar negativen test sindroma ne izključi. Po potrebi zdravnik predlaga:
    • ultrazvočno ali magnetnoresonančno preiskavo za iskanje ciste, otekline ali drugega strukturnega vzroka,
    • elektromiografijo in meritve prevajanja živca,
    • rentgensko slikanje po poškodbi ali ob sumu na kostne spremembe,
    • dodatne preiskave ob sumu na sistemsko bolezen ali periferno nevropatijo.

        Podobne simptome lahko povzročajo plantarna fasciopatija, utesnitev Baxterjevega živca, ledvena radikulopatija, periferna nevropatija, Mortonov nevrom in druge težave stopala.[1]

          Čimprejšnji zdravniški pregled je potreben ob napredujoči mišični oslabelosti, izraziti izgubi občutka, vidni deformaciji, tipni tvorbi, hladnem ali bledem stopalu ter po večji poškodbi.
    04. Fizioterapija in konzervativna rehabilitacija sindroma tarzalnega tunela
    Konzervativna obravnava je običajno prvi korak, kadar ni prisotna tvorba ali druga sprememba, ki zahteva operativno zdravljenje. Program prilagodimo ugotovljenemu vzroku, razdražljivosti živca in funkcionalnim omejitvam.[2][3]

    • Prilagoditev obremenitev – začasno zmanjšamo dejavnosti, ki izrazito izzovejo mravljinčenje, pekočo bolečino ali izgubo občutka.
    • Ureditev obutve in podpore stopala – po potrebi svetujemo spremembo obutve ali uporabo ustreznega vložka oziroma ortoze.
    • Mobilizacija živca – nežne drsne vaje lahko vključimo, kadar ne povzročajo stopnjevanja simptomov.
    • Individualna terapevtska vadba – vključuje izboljšanje gibljivosti, moči stopala in gležnja, ravnotežja ter postopno vračanje k hoji, teku ali športu.
    • Manualna terapija – je lahko dopolnilo za obravnavo omejene gibljivosti in preobremenjenih okoliških tkiv, ne more pa sama odstraniti vsakega vzroka utesnitve živca.

        Pasivne in instrumentalne terapije lahko pri izbranih pacientih uporabimo kot podporo pri obvladovanju bolečine. Ne nadomeščajo ugotavljanja vzroka, prilagoditve obremenitev in aktivne rehabilitacije.

    05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    Pri obravnavi ne izhajamo samo iz mesta bolečine, temveč poskušamo ugotoviti, kateri dejavniki dražijo tibialni živec in omejujejo funkcijo stopala:
  • individualna fizioterapevtska ocena občutljivosti, gibljivosti, moči, ravnotežja in obremenjevanja stopala,
  • pregled morebitne povezave simptomov s položajem stopala, obutvijo, hojo in športnimi obremenitvami,
  • povezovanje manualne terapije z individualno terapevtsko vadbo,
  • postopno povečevanje obremenitev glede na odziv živca med vadbo in po njej,
  • po potrebi uporaba dopolnilnih metod za lažje obvladovanje simptomov, kadar je to glede na ugotovitve strokovno smiselno,
  • napotitev k zdravniku, kadar pregled pokaže znake pomembnejše utesnitve, napredujoče okvare živca ali prostorsko omejujoče tvorbe.

      Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
  • 06. Pogosta vprašanja o sindromu tarzalnega tunela

    Kako vem, ali imam sindrom tarzalnega tunela?
    Značilni so pekoča bolečina, mravljinčenje ali zmanjšan občutek na notranji strani gležnja in podplatu. Ker podobne težave povzročajo tudi druge patologije, je za potrditev potreben klinični pregled.[1]

      Ali je za diagnozo vedno potrebna elektromiografija?
      Ne vedno. Diagnoza temelji na kombinaciji simptomov, kliničnega pregleda in po potrebi dodatnih preiskav. Meritve prevajanja živca in elektromiografija lahko diagnozo podprejo, vendar normalen rezultat sindroma ne izključi.[1]

        Ali lahko težave povzročita plosko stopalo ali neprimerna obutev?
        Pri nekaterih ljudeh lahko položaj stopala ali tesna obutev povečata pritisk na notranji strani gležnja. To ni edini možni vzrok, zato je treba preveriti tudi stanje živca, tetiv, sklepa in morebitne spremembe v tarzalnem tunelu.

          Ali pri sindromu tarzalnega tunela pomaga fizioterapija?
          Fizioterapija je lahko smiselna predvsem pri prilagajanju obremenitev, izboljšanju gibljivosti in moči ter postopnem vračanju k dejavnostim. Uspešnost je odvisna od vzroka in trajanja težav. Raziskave o optimalnem konzervativnem programu so še omejene.[2][3]

            Ali lahko laser, TECAR ali HiToP odpravijo utesnitev živca?
            Ne moremo trditi, da te metode same odstranijo vzrok utesnitve. Pri izbranih pacientih jih lahko uporabimo kot podporo pri obvladovanju bolečine in lažjem vključevanju v aktivno rehabilitacijo.

              Kdaj je potrebna operacija?
              O operativni sprostitvi živca se razmišlja predvsem ob jasno ugotovljenem vzroku utesnitve, napredujoči okvari živca ali kadar ustrezno konzervativno zdravljenje ne prinese zadovoljivega izboljšanja. Odločitev sprejme specialist.[2]

                Kako dolgo traja rehabilitacija sindroma tarzalnega tunela?
                Enotnega časovnega okvira ni. Trajanje je odvisno od vzroka, stopnje prizadetosti živca, trajanja simptomov in odziva na prilagoditev obremenitev. Napredovanje ocenjujemo glede na simptome in funkcijo, ne samo glede na pretečeni čas.

                  Kje izvajate fizioterapijo sindroma tarzalnega tunela na Koroškem?
                  Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Trdi palec (Hallux rigidus)

    Trdi palec oziroma hallux rigidus je artroza prvega metatarzofalangealnega sklepa – sklepa na bazi palca. Zanjo so značilni bolečina, postopna izguba sklepnega hrustanca, nastanek kostnih izrastkov in omejena gibljivost, predvsem pri dvigu palca navzgor.[1]

    V zgodnejši fazi, ko je gibljivost samo delno omejena, se pogosto uporablja izraz hallux limitus. Pri napredovali obliki postane sklep izrazito tog in boleč, kar lahko ovira odriv med hojo, tekom, počepom in nošenjem določene obutve.

    Natančen vzrok pogosto ni znan. Enostranske težave so lahko povezane s predhodno poškodbo sklepa, ponavljajočimi se obremenitvami ali poškodbo sklepnega hrustanca, pri obojestranski obliki pa je lahko pomembna tudi družinska nagnjenost.[4]

    Bolečina v predelu sklepa palca pri trdem palcu oziroma hallux rigidusu
    01. Simptomi trdega palca (hallux rigidus)
    Najznačilnejša sta bolečina in postopno zmanjševanje gibljivosti prvega metatarzofalangealnega sklepa:
  • bolečina na zgornji strani sklepa palca, zlasti med odrivom pri hoji ali teku,
  • togost in omejen dvig palca navzgor,
  • oteklina ali občutljivost okoli sklepa,
  • tipen kostni izrastek na zgornji strani sklepa,
  • boleč pritisk obutve na kostni izrastek,
  • težave pri hoji navkreber, teku, počepu ali dvigu na prste,
  • spremenjena hoja in prenos obremenitve na zunanji rob stopala,
  • pri napredovali artrozi tudi bolečina v srednjem delu giba ali v mirovanju.

      Intenzivnost simptomov ni vedno neposredno povezana z obsegom sprememb na rentgenski sliki. Zato zdravljenje prilagodimo predvsem bolečini, funkcionalnim omejitvam in ciljem posameznika.[1]
  • 02. Vzroki in diagnostika artroze palca
    Hallux rigidus se razvija zaradi postopnih degenerativnih sprememb prvega MTP-sklepa. Pri številnih pacientih enega samega vzroka ni mogoče določiti.


    Možni dejavniki vključujejo:
  • predhodno poškodbo palca ali sklepnega hrustanca,
  • ponavljajoče se večje obremenitve pri športu ali delu,
  • družinsko nagnjenost, predvsem pri obojestranski obliki,
  • anatomske značilnosti prvega stopalnega žarka,
  • vnetni ali presnovni artritis, na primer putiko, ki jo je treba razlikovati od običajne artroze.

      Diagnoza temelji na pogovoru in kliničnem pregledu. Ocenimo mesto bolečine, kostne izrastke, gibljivost sklepa, pojav bolečine med gibanjem, hojo in obremenjevanje stopala.

        Rentgensko slikanje stopala pod obremenitvijo pokaže zožitev sklepne špranje, kostne izrastke in druge znake artroze. Magnetna resonanca pri značilni klinični sliki praviloma ni potrebna.[1][4]
  • 03. Fizioterapija in konzervativno zdravljenje Hallux rigidusa
    Konzervativna obravnava ne more obnoviti že obrabljenega sklepnega hrustanca ali odstraniti kostnega izrastka. Lahko pa zmanjša draženje sklepa, izboljša funkcijo stopala in posamezniku pomaga ohraniti želene aktivnosti.[2]

      Obravnava zajema:
    • Prilagoditev obremenitev – začasno zmanjšamo dejavnosti, pri katerih je potreben izrazit odriv preko bolečega palca.
    • Primerna obutev – širši sprednji del zmanjša pritisk na kostni izrastek, bolj tog podplat ali zibalni podplat pa lahko zmanjša potrebo po upogibanju sklepa med hojo.
    • Vložek ali toga ploščica – pri nekaterih pacientih omeji boleče gibanje prvega MTP-sklepa.
    • Manualna terapija – nežne sklepne tehnike so lahko smiselne predvsem v zgodnejših fazah, kadar gibanje ni izrazito boleče. Pri napredovali artrozi agresivno povečevanje gibljivosti ni primerno. Lahko pa izvajamo tehnike za zmanjšanje bolečine.
    • Individualna terapevtska vadba – vključuje vadbo mišic stopala in gležnja, mečnih mišic, ravnotežja ter izboljšanje nadzora stopala med hojo in športom.
    • Postopna vrnitev k dejavnostim – obremenitve povečujemo glede na odziv sklepa med aktivnostjo in v naslednjih 24 urah.

        Dokazi o učinkovitosti posameznih konzervativnih metod so omejeni, zato program prilagodimo klinični sliki in odzivu posameznika.[2][3]
    04. Kdaj je potreben pregled pri ortopedu?
    Pregled pri zdravniku oziroma ortopedu je smiseln:
  • če bolečina kljub prilagoditvi obremenitev in ustrezni rehabilitaciji vztraja,
  • če je gibljivost sklepa izrazito omejena,
  • če bolečina pomembno omejuje hojo, delo ali šport,
  • če se pojavlja tudi v mirovanju ali ponoči,
  • če je sklep nenadoma izrazito rdeč, vroč in otekel,
  • če obstaja sum na putiko, vnetni artritis ali drugo sklepno bolezen.

      Operativno zdravljenje se običajno obravnava šele, ko ustrezni konzervativni ukrepi ne zagotavljajo sprejemljivega zmanjšanja težav.

        Pri zgodnejših oblikah z bolečim kostnim izrastkom se lahko uporabi odstranitev izrastka oziroma heilektomija. Pri napredovali artrozi je najzanesljivejši operativni postopek običajno zatrditev prvega MTP-sklepa oziroma artrodeza. Izbiro posega določi specialist glede na stopnjo artroze, starost, aktivnosti in cilje pacienta.[1][5]
  • 05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    Pri obravnavi trdega palca ocenimo gibljivost prvega MTP-sklepa, mesto in značilnosti bolečine, obremenjevanje stopala, obutev, hojo ter funkcijo celotnega stopala in gležnja:
  • individualna fizioterapevtska ocena sklepa palca in funkcije stopala,
  • prilagoditev aktivnosti, obutve in obremenjevanja glede na stopnjo težav,
  • povezovanje manualne terapije z individualno terapevtsko vadbo,
  • vadba moči stopala, gležnja in mečnih mišic ter izboljšanje hoje in ravnotežja,
  • postopno vračanje k hoji, teku ali športnim obremenitvam,
  • napotitev k zdravniku ali ortopedu, kadar simptomi in stopnja strukturnih sprememb zahtevajo dodatno diagnostiko ali operativno mnenje.

      Pri izbranih pacientih lahko kot podporo pri obvladovanju bolečine vključimo tudi TECAR terapijo, terapijo z laserjem ali HiToP terapijo. Te metode ne morejo obnoviti hrustanca ali odstraniti kostnih izrastkov in ne nadomeščajo aktivne rehabilitacije.

        Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
  • 06. Pogosta vprašanja o trdem palcu
    Kakšna je razlika med hallux limitus in hallux rigidus?
    Hallux limitus opisuje delno omejeno gibljivost prvega MTP-sklepa, običajno v zgodnejši fazi. Hallux rigidus pomeni napredovalejšo artrozo z izrazitejšo togostjo, bolečino in kostnimi izrastki. Izraza se pogosto uporabljata tudi za različni stopnji istega bolezenskega procesa.

      Ali je kostna izboklina pri palcu enaka hallux valgusu?
      Ne. Pri hallux rigidusu se kostni izrastek navadno razvije na zgornji strani prvega MTP-sklepa in omejuje gibanje palca. Pri hallux valgusu se palec postopoma odklanja proti drugim prstom, izboklina pa nastane na notranji strani stopala.

        Ali moram zaradi trdega palca prenehati s hojo ali športom?
        Popolna prekinitev aktivnosti običajno ni potrebna. Začasno prilagodimo dejavnosti in obutev, ki izrazito povečujejo bolečino. Nato obremenitve postopoma povečujemo glede na odziv sklepa.

          Ali lahko z vajami ponovno pridobim vso gibljivost palca?
          V zgodnejših fazah je mogoče izboljšati funkcionalno gibljivost in uporabo stopala. Pri napredovali artrozi s kostnimi izrastki popolna obnovitev gibljivosti praviloma ni realen cilj. Pomembnejši cilj je zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcije.

            Ali je manualna terapija primerna pri hallux rigidusu?
            Nežne sklepne tehnike so lahko koristne predvsem pri blažji omejitvi gibljivosti in kadar ne povzročajo stopnjevanja bolečine. Pri napredovali artrozi agresivna mobilizacija ne more odstraniti mehanske ovire, lahko pa uporabljamo nežne tehnike za zmanjšanje bolečine.[3]

              Ali lahko laser, TECAR ali HiToP odpravijo artrozo palca?
              Te metode ne morejo obnoviti obrabljenega hrustanca ali odstraniti kostnega izrastka. Pri izbranih pacientih jih lahko uporabimo kot podporo pri obvladovanju bolečine in lažjem vključevanju v aktivno rehabilitacijo.

                Kdaj je pri trdem palcu potrebna operacija?
                O operaciji se razmišlja, kadar bolečina in omejena funkcija vztrajata kljub ustreznemu konzervativnemu zdravljenju. Vrsta posega je odvisna od stopnje artroze, mesta bolečine, ohranjene gibljivosti in aktivnosti posameznika.[1]

                  Kje izvajate fizioterapijo trdega palca na Koroškem?
                  Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Ukrivljen nožni palec-Hallux valgus

    Hallux valgus oziroma ukrivljen nožni palec je kompleksna deformacija prvega stopalnega žarka. Palec se pomika in rotira proti drugim prstom, prva stopalnica pa se odmika navznoter, zaradi česar na notranji strani stopala nastane značilna izboklina.[1]

    Deformacija je lahko dolgo neboleča. Težave se najpogosteje pojavijo zaradi pritiska obutve, draženja mehkih tkiv, spremenjenega obremenjevanja stopala ali pridruženih deformacij drugih prstov.

    Nastanek je večfaktorski. Pomembni so dedna nagnjenost, zgradba stopala, starost, stabilnost prvega stopalnega žarka in drugi dejavniki. Ozka obutev ni edini vzrok, lahko pa poveča pritisk, bolečino in draženje. [5]

    Anatomski prikaz napredovanja deformacije palca pri hallux valgusu
    01. Simptomi in napredovanje hallux valgusa (ukrivljenega nožnega palca)
    Izrazitost deformacije ni vedno sorazmerna z intenzivnostjo simptomov. Nekateri imajo vidno ukrivljen palec brez večjih težav, pri drugih pa že manjša deformacija povzroča bolečino in težave z obutvijo.


    Najpogostejši simptomi so:
  • bolečina, rdečina ali oteklina nad izboklino na notranji strani stopala,
  • draženje kože in težave pri izbiri dovolj široke obutve,
  • bolečina v prvem metatarzofalangealnem sklepu med hojo ali odrivom,
  • omejena ali boleča gibljivost palca,
  • otiščanci ob palcu, med prsti ali pod sprednjim delom stopala,
  • prenos večje obremenitve na drugo in tretjo stopalnico,
  • utesnjevanje, prekrivanje ali deformacija drugih prstov,
  • spremenjena hoja, zmanjšana stabilnost in težave pri športnih dejavnostih,
  • občasno mravljinčenje ali zmanjšan občutek zaradi draženja površinskega živca.

      Pri napredovanju se lahko palec vedno bolj približuje drugemu prstu, izboklina postaja izrazitejša, prvi MTP-sklep pa lahko razvije tudi sekundarne artrotične spremembe.[1]
  • 02. Vzroki in dejavniki tveganja
    Hallux valgus nima enega samega vzroka. Razvije se zaradi prepletanja prirojenih značilnosti, zgradbe stopala, obremenitev in vplivov okolja.


    Možni dejavniki vključujejo:
  • družinsko oziroma dedno nagnjenost,
  • ženski spol in naraščajočo starost,
  • povečano gibljivost oziroma slabšo stabilnost prvega stopalnega žarka,
  • plosko stopalo, metatarsus adductus in druge anatomske značilnosti stopala,
  • neravnovesje mišic, ki sodelujejo pri stabilizaciji palca in prve stopalnice,
  • vnetne sklepne in vezivno-tkivne bolezni,
  • predhodne poškodbe ali nevromišične motnje,
  • dolgotrajno uporabo ozke obutve, ki poveča pritisk na sprednji del stopala.

      Obutev torej ni nujno osnovni vzrok deformacije, lahko pa pomembno vpliva na pojav bolečine, draženje izbokline in sposobnost normalne hoje.[1][5]

        Nestandardno razdelitev na tri oblike glede na položaj prve stopalnice in falange je bolje odstraniti. Stopnjo hallux valgusa določamo s kliničnim pregledom in meritvami na rentgenskih slikah stopala pod obremenitvijo.
  • 03. Kdaj na pregled in kako poteka diagnostika?
    Pregled je priporočljiv, kadar bolečina omejuje hojo, delo, šport ali uporabo običajne obutve, kadar se deformacija opazno povečuje ali ko se začnejo spreminjati tudi drugi prsti.


    Pri kliničnem pregledu ocenimo:
  • položaj palca in prve stopalnice med stanjem,
  • gibljivost in bolečino prvega MTP-sklepa,
  • ali je mogoče položaj palca pasivno popraviti,
  • stabilnost prvega stopalnega žarka,
  • položaj stopalnega loka in zadnjega dela stopala,
  • otiščance, draženje kože in spremembe drugih prstov,
  • hojo, ravnotežje in razporeditev obremenitve stopala.

      Kadar je potrebna natančnejša ocena deformacije ali načrtovanje operativnega zdravljenja, se opravijo rentgenske slike stopala v stoječem položaju. Na njih se merijo položaj palca, kot med stopalnicama, položaj sezamoidnih kosti in morebitne artrotične spremembe.[4]

        Čimprejšnji zdravniški pregled je potreben ob nenadoma rdečem, vročem in močno oteklem sklepu, odprti rani, moteni prekrvavitvi, izraziti izgubi občutka ali hitro nastali bolečini brez jasnega razloga.
  • 04. Fizioterapija in konzervativno zdravljenje
    Konzervativno zdravljenje ne more zanesljivo poravnati že razvite kostne deformacije, lahko pa zmanjša bolečino, pritisk na izboklino in preobremenitev drugih delov stopala ter izboljša funkcijo.[2]

      Kaj vključuje obravnava:
    • Prilagoditev obutve – priporočljiva je obutev z dovolj širokim in visokim sprednjim delom, ki ne pritiska na izboklino.
    • Zaščitne blazinice – lahko zmanjšajo neposredno drgnjenje in pritisk na notranji strani stopala.
    • Ločevalniki prstov in opornice – pri nekaterih pacientih začasno izboljšajo položaj palca ali zmanjšajo draženje, vendar praviloma ne zagotovijo trajne korekcije deformacije.
    • Stopalni vložki – lahko pomagajo prerazporediti obremenitve in zmanjšati bolečino, zlasti kadar so prisotne tudi druge spremembe stopala.
    • Individualna terapevtska vadba – vključuje krepitev mišic stopala, palca, gležnja in mečnih mišic ter izboljšanje ravnotežja in nadzora stopala.
    • Manualna terapija – lahko pomaga pri boleči ali omejeni gibljivosti prvega MTP-sklepa in drugih sklepov stopala, ne more pa spremeniti položaja kosti pri razviti deformaciji.
    • Kineziotaping – lahko uporabimo kot začasno senzorično podporo ali za zmanjšanje draženja, ne nadomešča pa aktivne rehabilitacije in ne zagotavlja trajne korekcije.

        Dokazi o posameznih nekirurških metodah so omejeni in različne raziskave uporabljajo zelo različne programe. Zato obravnavo prilagodimo simptomom, stopnji deformacije, obutvi, funkcionalnim omejitvam in ciljem posameznika.[2][3]

          Operativna korekcija je smiselna predvsem pri vztrajni bolečini in funkcionalnih omejitvah kljub ustreznemu konzervativnemu zdravljenju. Operacija se praviloma ne priporoča samo zaradi videza stopala.[1]
    05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    Pri hallux valgusu ne obravnavamo samo vidne izbokline. Ocenimo funkcijo celotnega stopala, gibljivost palca, stabilnost prvega stopalnega žarka, mišično moč, ravnotežje, hojo ter razporeditev obremenitev.

    • individualna fizioterapevtska ocena palca, stopala in gležnja,
    • pregled obutve in dejavnosti, ki povečujejo bolečino,
    • ocena gibljivosti prvega MTP-sklepa in drugih sklepov stopala,
    • povezovanje manualne terapije z individualno terapevtsko vadbo,
    • vadba mišic stopala, gležnja in mečnih mišic ter izboljšanje ravnotežja,
    • postopno prilagajanje hoje, teka in športnih obremenitev,
    • priporočila glede obutve, razbremenitve in po potrebi uporabe vložka ali zaščitne blazinice,
    • napotitev k ortopedu, kadar vztrajna bolečina in stopnja deformacije zahtevata operativno mnenje.

        Pri izbranih pacientih lahko dopolnilne metode uporabimo za obvladovanje bolečine v razdraženem sklepu ali okoliških tkivih. Takšne metode ne morejo poravnati palca ali popraviti kostne deformacije in ne nadomeščajo aktivne rehabilitacije.

          Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    06. Pogosta vprašanja o hallux valgusu
    Ali lahko z vajami poravnam ukrivljen palec?
    Vaje lahko izboljšajo moč, nadzor, ravnotežje in funkcijo stopala ter zmanjšajo simptome. Ne morejo pa zanesljivo spremeniti že razvitega kostnega položaja prve stopalnice in palca.

      Ali hallux valgus vedno boli?
      Ne. Nekateri imajo tudi izrazitejšo deformacijo brez večjih težav. Zdravljenje je smiselno predvsem takrat, ko se pojavijo bolečina, draženje kože, težave z obutvijo ali omejena funkcija.

        Ali hallux valgus povzroča ozka obutev?
        Vzrok je večfaktorski in vključuje dedno nagnjenost ter značilnosti stopala. Ozka obutev ni edini vzrok, lahko pa poveča pritisk na izboklino, bolečino in draženje ter morda prispeva k napredovanju težav.[5]

          Ali pomagajo ločevalniki prstov in nočne opornice?
          Pri nekaterih posameznikih lahko začasno zmanjšajo pritisk ali izboljšajo položaj palca. Ni dovolj dokazov, da bi pri odraslih zagotovili trajno odpravo deformacije.[2]

            Ali lahko manualna terapija popravi hallux valgus?
            Manualna terapija lahko pomaga pri boleči ali omejeni gibljivosti sklepov in pri funkciji stopala, vendar ne more trajno spremeniti že razvitega kostnega položaja.

              Ali lahko pri hallux valgusu še naprej hodim, tečem ali se ukvarjam s športom?
              Da, če dejavnost ne povzroča nesprejemljivega poslabšanja simptomov. Pomembni so primerna obutev, postopno prilagajanje obremenitev ter zadostna moč in nadzor stopala.

                Kakšna je razlika med hallux valgusom in hallux rigidusom?
                Pri hallux valgusu se palec odkloni proti drugim prstom. Pri hallux rigidusu gre predvsem za artrozo in postopno izgubo gibljivosti prvega MTP-sklepa. Obe stanji sta lahko prisotni hkrati.

                  Kdaj je pri hallux valgusu potrebna operacija?
                  O operaciji se razmišlja, kadar bolečina, težave z obutvijo in omejena funkcija vztrajajo kljub ustreznim konzervativnim ukrepom. Vrsta posega je odvisna od mesta in stopnje deformacije, sklepnih sprememb ter ciljev posameznika.[1]

                    Kje izvajate obravnavo hallux valgusa na Koroškem?
                    Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Mortonov nevrom

    Mortonov nevrom je bolezensko spremenjen in zadebeljen skupni plantarni digitalni živec z okoliško fibrozo. Najpogosteje se pojavi v tretjem medprstnem prostoru, med tretjo in četrto stopalnico.[1]

    Značilni so pekoča ali zbadajoča bolečina v sprednjem delu stopala, mravljinčenje oziroma odrevenelost sosednjih prstov ter občutek, kot da je v čevlju kamenček ali zmečkana nogavica. Težave se pogosto povečajo pri hoji, teku, obremenjevanju sprednjega dela stopala ter v ozki obutvi. [2]

    Podobne simptome lahko povzročajo tudi metatarzalgija, vnetje medstopalnične burze, poškodba plantarne plošče, stresni zlom ali druga nevrološka težava, zato je pred izbiro zdravljenja pomembna ustrezna klinična ocena.

    Fizioterapevtski pregled sprednjega dela stopala v Centru fizioterapije Šepul
    01. Simptomi Mortonovega nevroma
    Simptomi se običajno pojavljajo v sprednjem delu stopala in se lahko širijo v sosednja prsta:
  • pekoča, zbadajoča ali elektrizirajoča bolečina med stopalnicami,
  • mravljinčenje ali zmanjšan občutek v prstih,
  • občutek kamenčka, gube ali tujka v čevlju,
  • bolečina pri hoji, teku ali daljšem stanju,
  • poslabšanje v ozki obutvi ali čevljih z višjo peto,
  • začasno izboljšanje po sezutju, počitku ali masaži sprednjega dela stopala.

      Prisotnost teh simptomov še ne potrjuje Mortonovega nevroma, saj se lahko podobno kažejo tudi druge patologije sprednjega dela stopala.[2]

        Čimprejšnji zdravniški pregled je potreben ob izrazitem ali napredujočem zmanjšanju občutka, mišični oslabelosti, nenadni oteklini po poškodbi, nezmožnosti obremenjevanja stopala, nočni bolečini ali tipni rastoči spremembi.
  • 02. Vzroki in dejavniki tveganja
    Mortonov nevrom se praviloma razvije zaradi ponavljajočega se draženja in stiskanja skupnega plantarnega digitalnega živca. Vzrok običajno ni samo en dejavnik.[1]


    Težave lahko spodbujajo ali povečujejo:
  • ozka obutev, ki stiska sprednji del stopala,
  • čevlji z višjo peto in povečanim pritiskom na stopalnice,
  • ponavljajoče se obremenjevanje sprednjega dela stopala,
  • tek, poskoki in druge dejavnosti z večjimi ponavljajočimi se obremenitvami,
  • spremenjena mehanika stopala in porazdelitev pritiska med hojo,
  • sočasne deformacije ali druge težave sprednjega dela stopala.

      Obutev ali biomehanika sama po sebi ne pomenita nujno, da se bo Mortonov nevrom razvil. Pomembna je kombinacija simptomov, obremenitev in ugotovitev kliničnega pregleda.
  • 03. Kdaj na pregled in kako poteka diagnostika?
    Na pregled je smiselno priti, kadar pekoča bolečina, mravljinčenje ali občutek tujka v sprednjem delu stopala vztrajajo, omejujejo hojo oziroma šport ali se kljub prilagoditvi obutve ne izboljšujejo.


    Pri pregledu ocenimo:
  • mesto in širjenje bolečine,
  • občutljivost med stopalnicami,
  • odziv na stisk sprednjega dela stopala,
  • občutek v prstih,
  • gibljivost stopala in gležnja,
  • obutev, hojo in porazdelitev obremenitev.

      Noben posamezen klinični test ni popolnoma zanesljiv, zato diagnoza temelji na povezavi anamneze in več ugotovitev pregleda.[2]

        Ultrazvok ali magnetna resonanca sta lahko smiselna ob nejasni klinični sliki, netipičnih simptomih, sumu na drugo patologijo ali pred invazivnejšim zdravljenjem. Slikovna ugotovitev mora biti vedno povezana s simptomi, saj je lahko sprememba prisotna tudi brez težav.[5]
  • 04. Fizioterapija in konservativno zdravljenje
    Začetno zdravljenje je praviloma konservativno in je usmerjeno v zmanjšanje pritiska na razdraženi živec ter izboljšanje sposobnosti stopala za prenašanje obremenitev.[3][4]
  • Prilagoditev obutve – širši sprednji del čevlja, primerna dolžina in nižja peta lahko zmanjšajo stiskanje sprednjega dela stopala.
  • Prilagoditev obremenitev – začasno zmanjšamo dejavnosti, ki izrazito povečujejo simptome, nato pa jih postopoma ponovno uvajamo.
  • Metatarzalna blazinica ali ustrezen vložek – pravilno nameščena razbremenitev lahko zmanjša pritisk med stopalnicami. Blazinica se praviloma namesti nekoliko za glavicami stopalnic, ne neposredno pod boleče mesto.
  • Individualna terapevtska vadba – vključuje izboljševanje funkcije mišic stopala in gležnja, ravnotežja, nadzora gibanja ter postopne tolerance hoje, teka in drugih obremenitev.
  • Manualna terapija – lahko jo uporabimo pri spremljajoči omejeni gibljivosti ali preobremenjenosti sklepov in mehkih tkiv. Ne odstrani fibroze živca, lahko pa podpira zmanjšanje simptomov in aktivno rehabilitacijo.
  • Kineziotaping – pri nekaterih posameznikih ga lahko začasno uporabimo kot senzorično podporo ali pomoč pri drugačni razporeditvi obremenitve, vendar ne odpravi Mortonovega nevroma.

      Če ustrezno konservativno zdravljenje ne zmanjša težav, je smiselna zdravniška oziroma ortopedska ocena. Zdravnik lahko presodi o injekcijskem zdravljenju, dekompresiji ali kirurški odstranitvi prizadetega dela živca. Dokazi o učinkovitosti posameznih postopkov niso enako zanesljivi, zato je pomembna individualna odločitev.[3][4]
  • 05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    Obravnavo začnemo z oceno simptomov, njihovega širjenja, občutljivosti sprednjega dela stopala, gibljivosti, obutve in odziva na hojo oziroma druge obremenitve:
  • individualno ocenimo, ali je klinična slika skladna z Mortonovim nevromom,
  • preverimo možne druge vzroke bolečine v sprednjem delu stopala,
  • svetujemo glede obutve, razbremenitve in prilagoditve dejavnosti,
  • po potrebi vključimo manualne tehnike za spremljajoče omejitve sklepov in mehkih tkiv,
  • pripravimo individualno terapevtsko vadbo za izboljšanje funkcije stopala in postopno vračanje k želenim dejavnostim,
  • spremljamo napredek in ob nezadostnem izboljšanju priporočimo dodatno zdravniško diagnostiko.

      Fizioterapija ne more mehansko odstraniti zadebelitve živca, lahko pa zmanjša dejavnike, ki povečujejo simptome, izboljša funkcijo stopala in pomaga pri postopnem vračanju k vsakodnevnim oziroma športnim obremenitvam.

        Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
  • 06. Pogosta vprašanja o Mortonovem nevromu
    Ali je Mortonov nevrom tumor?
    Ne. Kljub imenu ne gre za pravi tumor, temveč za zadebelitev in fibrozo tkiva okoli skupnega plantarnega digitalnega živca.[1]

      Kako razlikujemo Mortonov nevrom od metatarzalgije?
      Metatarzalgija je širši izraz za bolečino pod stopalnicami. Pri Mortonovem nevromu so pogostejši pekoča ali elektrizirajoča bolečina, mravljinčenje, zmanjšan občutek in širjenje simptomov v sosednja prsta. Zanesljivo razlikovanje zahteva klinični pregled.

        Ali je vedno potrebna ultrazvočna ali MR-preiskava?
        Ne. Diagnozo lahko pogosto postavimo na podlagi simptomov in kliničnega pregleda. Slikovna diagnostika je koristna predvsem ob nejasni sliki, netipičnih simptomih, sumu na drugo patologijo ali pred invazivnejšim zdravljenjem.[2][5]

          Ali moram popolnoma prenehati s hojo ali športom?
          Popoln počitek običajno ni potreben. Smiselno je začasno zmanjšati dejavnosti, ki izrazito povečujejo simptome, prilagoditi obutev in nato obremenitve postopoma ponovno povečevati.

            Ali fizioterapija lahko odstrani Mortonov nevrom?
            Fizioterapija ne odstrani fibroze živca. Lahko pa pomaga zmanjšati pritisk in draženje, izboljšati funkcijo stopala, prilagoditi obremenitve ter zmanjšati spremljajoče omejitve gibanja.

              Ali lahko laser, TECAR ali HiToP pozdravijo Mortonov nevrom?
              Te metode ne odstranijo zadebelitve živca in ne odpravijo mehanskega stiskanja. Pri izbranih pacientih jih lahko uporabimo kot dopolnilno podporo pri obvladovanju bolečine ali spremljajoče preobremenjenosti tkiv, vendar so dokazi posebej za Mortonov nevrom omejeni. Ne nadomeščajo razbremenitve, ustrezne obutve, aktivne rehabilitacije ali potrebne zdravniške obravnave.

                Kdaj pridejo v poštev injekcija ali operacija?
                O injekcijskem ali kirurškem zdravljenju presoja zdravnik, kadar potrjeni Mortonov nevrom kljub ustreznemu konservativnemu zdravljenju še naprej povzroča pomembne bolečine in omejitve. Učinki injekcij so lahko predvsem kratkotrajni, kirurški poseg pa lahko povzroči trajnejšo zmanjšano občutljivost prizadetih prstov.[3][4]

                  Kje izvajate obravnavo Mortonovega nevroma na Koroškem?
                  Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Metatarzalgija

    Metatarzalgija je izraz za bolečino v sprednjem delu stopala, najpogosteje v predelu glavic stopalnic. Ne predstavlja ene same diagnoze, saj lahko podobno bolečino povzročajo različne preobremenitvene, sklepne, živčne ali kostne težave. [1]

    Bolečina se običajno poveča med hojo, tekom, odrivom preko prstov ali daljšim stanjem. Pogosto jo spremljajo občutljivost na pritisk, občutek pritiska pod stopalnicami in nastanek trše kože oziroma otiščancev.

    Med možnimi vzroki so preobremenitev, neustrezna obutev, spremenjena porazdelitev obremenitev, deformacije prstov, nestabilnost metatarzofalangealnega sklepa, poškodba plantarne plošče, Mortonov nevrom, artritis, Freibergova bolezen in stresni zlom. Zato je pred izbiro terapije pomembno ugotoviti, katera struktura povzroča težave. [2]

    Fizioterapevtska obravnava stopala v Centru fizioterapije Šepul
    01. Simptomi metatarzalgije
    Metatarzalgija se lahko pojavi pod eno ali več glavicami stopalnic. Simptomi so odvisni od vzroka težave:
  • bolečina ali občutljivost v sprednjem delu stopala,
  • poslabšanje pri hoji, teku, poskokih ali odrivu preko prstov,
  • občutek pritiska, zbadanja ali modrice pod stopalnicami,
  • bolečina pri hoji z bosimi nogami po trdi podlagi,
  • nastanek otiščancev na bolj obremenjenih mestih,
  • spremenjen položaj ali nestabilnost posameznega prsta,
  • zmanjšanje bolečine ob razbremenitvi oziroma počitku.

      Pekoča bolečina, mravljinčenje in širjenje simptomov v prste lahko kažeta na Mortonov nevrom ali drugo draženje živca. Izrazito lokalizirana bolečina neposredno nad kostjo pa lahko vzbuja sum na stresno poškodbo stopalnice.[1]
  • 02. Najpogostejši vzroki metatarzalgije
    Metatarzalgija je lahko posledica neposredne preobremenitve ali druge patologije sprednjega dela stopala. Pogosto je prisotnih več dejavnikov hkrati:
  • nenadno povečanje hoje, teka, poskokov ali športnih obremenitev,
  • ozka obutev ali višja peta, ki povečata pritisk na sprednji del stopala,
  • spremenjena porazdelitev obremenitev zaradi gibljivosti, položaja stopala ali načina hoje,
  • hallux valgus, hallux rigidus in deformacije manjših prstov,
  • nestabilnost metatarzofalangealnega sklepa ali poškodba plantarne plošče,
  • Mortonov nevrom oziroma medstopalnična burza,
  • artritis, sinovitis ali Freibergova bolezen,
  • stresna reakcija ali stresni zlom stopalnice,
  • zmanjšana zaščitna funkcija maščobne blazinice pod sprednjim delom stopala.

      Ker se različni vzroki lahko kažejo zelo podobno, zdravljenje ne sme biti usmerjeno samo v mesto bolečine. Pomembno je ugotoviti, zakaj je posamezno področje preobremenjeno.[2]
  • 03. Kdaj na pregled in kako poteka diagnostika?
    Pregled je priporočljiv, kadar bolečina vztraja, se ponavlja, omejuje hojo ali šport oziroma se kljub prilagoditvi obremenitev in obutve ne izboljšuje.

      Pri fizioterapevtski oceni preverimo:
    • natančno mesto in značaj bolečine,
    • občutljivost stopalnic, sklepov in mehkih tkiv,
    • položaj prstov in stabilnost metatarzofalangealnih sklepov,
    • gibljivost palca, stopala in gležnja,
    • moč mišic stopala in mečnih mišic,
    • prisotnost otiščancev in mesta povečanega pritiska,
    • hojo, tek, športne obremenitve in uporabljeno obutev.

        Slikovna diagnostika ni potrebna pri vsakem pacientu. Rentgensko slikanje v obremenitvi je lahko smiselno ob sumu na kostno ali sklepno spremembo, deformacijo oziroma stresni zlom. Ultrazvok je uporaben za oceno mehkih tkiv, magnetna resonanca pa pri nejasni ali kompleksnejši klinični sliki.[3]

          Čimprejšnja zdravniška obravnava je potrebna ob nezmožnosti obremenjevanja stopala, izraziti oteklini ali podplutbi po poškodbi, deformaciji, rdečini in povišani telesni temperaturi, nočni bolečini ali hitro napredujočem zmanjšanju občutka.

    04. Fizioterapija in rehabilitacija metatarzalgije
    Zdravljenje je odvisno od vzroka metatarzalgije. Pri mehanski oziroma preobremenitveni bolečini praviloma najprej uporabimo konservativni pristop:
  • Prilagoditev obremenitev – začasno zmanjšamo dejavnosti, ki izrazito povečujejo simptome, nato pa obremenjevanje postopoma ponovno povečujemo.
  • Primerna obutev – priporočljiva je dovolj široka obutev s primernim prostorom za prste, ustreznim blaženjem in brez nepotrebnega pritiska na sprednji del stopala.
  • Metatarzalna blazinica ali vložek – pravilno izbrana in nameščena razbremenitev lahko pomaga prerazporediti pritisk pod stopalnicami. Blazinica se praviloma namesti nekoliko za glavicami stopalnic, ne neposredno pod najbolj boleče mesto.[4][5]
  • Individualna terapevtska vadba – vključuje izboljševanje funkcije mišic stopala, palca, gležnja in mečnih mišic ter postopno povečevanje sposobnosti stopala za prenašanje hoje, teka in športnih obremenitev.
  • Manualna terapija – uporabimo jo pri spremljajoči omejeni gibljivosti sklepov in mehkih tkiv. Manualne tehnike so podpora aktivni rehabilitaciji in ne nadomeščajo ustrezne razbremenitve.
  • Kineziotaping – pri izbranih pacientih ga lahko začasno vključimo za senzorično podporo ali pomoč pri razporeditvi obremenitve.

      Fizikalne metode, kot so terapija z laserjem, TECAR terapija ali HiToP terapija, lahko pri izbranih stanjih uporabimo kot dopolnilo za obvladovanje simptomov. Ne odpravijo pa mehanskega vzroka, deformacije, nestabilnosti sklepa ali stresnega zloma.

        Če bolečina kljub ustrezni konservativni obravnavi vztraja, je potrebna dodatna zdravniška oziroma ortopedska ocena in zdravljenje ugotovljene patologije.
  • 05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    Pri obravnavi metatarzalgije se ne osredotočimo samo na boleče mesto, temveč poskušamo ugotoviti, katera struktura povzroča bolečino in zakaj je sprednji del stopala preobremenjen. Program rehabilitacije lahko vključuje:
  • opravimo individualno fizioterapevtsko oceno stopala, gležnja, hoje in obremenitev,
  • preverimo znake poškodbe plantarne plošče, Mortonovega nevroma, sklepne patologije ali stresne poškodbe,
  • svetujemo glede obutve, razbremenitve in prilagajanja vsakodnevnih oziroma športnih dejavnosti,
  • po potrebi vključimo manualno terapijoza spremljajoče omejitve gibljivosti,
  • pripravimo individualni program terapevtske vadbe za izboljšanje funkcije in postopno vračanje k obremenitvam,
  • spremljamo odziv na zdravljenje in ob sumu na resnejšo patologijo priporočimo dodatno zdravniško diagnostiko.

      Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
  • 06. Pogosta vprašanja o metatarzalgiji
    Ali je metatarzalgija samostojna diagnoza?
    Ne nujno. Metatarzalgija je splošen izraz za bolečino v predelu glavic stopalnic. Pred zdravljenjem je pomembno ugotoviti, ali bolečino povzroča preobremenitev, sklepna nestabilnost, poškodba plantarne plošče, Mortonov nevrom, artritis, stresni zlom ali druga patologija.[1]

      Kakšna je razlika med metatarzalgijo in Mortonovim nevromom?
      Pri mehanski metatarzalgiji je bolečina pogosteje prisotna neposredno pod glavicami stopalnic. Pri Mortonovem nevromu so pogostejši pekoča ali elektrizirajoča bolečina, mravljinčenje, odrevenelost in širjenje simptomov v sosednja prsta. Klinični pregled je potreben, ker se simptomi lahko prekrivajo.

        Ali moram pri metatarzalgiji popolnoma prenehati s hojo ali športom?
        Popoln počitek običajno ni potreben, razen če obstaja sum na stresni zlom ali drugo poškodbo, ki zahteva zaščito. Obremenitve prilagodimo tako, da ne povzročajo izrazitega poslabšanja, nato pa jih postopoma povečujemo glede na odziv stopala.

          Ali potrebujem vložke?
          Ne vsak pacient. Vložek, metatarzalna blazinica ali druga razbremenitev so smiselni, kadar pregled pokaže, da lahko z njimi zmanjšamo pritisk na boleče področje. Pomembni so pravilna izbira, namestitev in preverjanje odziva. [4][5]

            Ali je pri metatarzalgiji potrebna slikovna diagnostika?
            Ne vedno. Pri tipični preobremenitveni težavi lahko zdravljenje začnemo na podlagi kliničnega pregleda. Rentgen, ultrazvok ali magnetna resonanca so smiselni ob nejasni sliki, travmi, deformaciji, izraziti lokalni kostni bolečini ali nezadostnem izboljšanju.[3]

              Kako dolgo traja zdravljenje metatarzalgije?
              Trajanje je odvisno od vzroka, časa trajanja simptomov in zahtev posameznika. Lažja preobremenitvena težava se lahko izboljšuje v nekaj tednih, medtem ko lahko poškodba plantarne plošče, stresna poškodba ali izrazitejša biomehanska težava zahtevajo večmesečno obravnavo.

                Ali laser, TECAR ali HiToP pozdravijo metatarzalgijo?
                Metatarzalgija ima različne vzroke, zato je ne more pozdraviti ena fizikalna metoda. Omenjene terapije lahko pri izbranih pacientih dopolnjujejo zdravljenje bolečine ali spremljajoče preobremenjenosti tkiv, ne nadomeščajo pa diagnoze, razbremenitve in aktivne rehabilitacije.

                  Kje izvajate zdravljenje metatarzalgije na Koroškem?
                  Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
    POŠKODBA

    Freibergova bolezen

    Freibergova bolezen je redkejša oblika osteonekroze oziroma osteohondroze glavice stopalnice. Najpogosteje prizadene glavico druge stopalnice, lahko pa se pojavi tudi na drugih stopalnicah. [1]

    Pri bolezni se lahko postopoma spremenita subhondralna kost in sklepna površina. V napredovalih stopnjah lahko pride do sploščitve oziroma sesedanja glavice stopalnice ter razvoja degenerativnih sprememb metatarzofalangealnega sklepa.

    Najpogosteje se pojavlja pri mladostnikih in mladih odraslih, predvsem pri dekletih in ženskah, vendar se lahko razvije v kateremkoli življenjskem obdobju. Nastanek lahko iz več vzrokov in je lahko povezan s prekrvitvijo kosti, ponavljajočimi se mikroobremenitvami, poškodbo in mehanskimi značilnostmi stopala. [2]

    Rentgenski posnetek Freibergove bolezni glavice druge stopalnice
    01. Simptomi Freibergove bolezni
    Simptomi se najpogosteje pojavijo v sprednjem delu stopala, v predelu prizadete glavice stopalnice in pripadajočega metatarzofalangealnega sklepa:
  • bolečina pod ali nad prizadeto glavico stopalnice,
  • poslabšanje pri hoji, teku, poskokih in odrivu preko prstov,
  • občutljivost na pritisk,
  • oteklina v okolici prizadetega sklepa,
  • omejena in boleča gibljivost prsta,
  • občutek togosti ali zatikanja v sklepu,
  • šepanje ali izogibanje obremenjevanju sprednjega dela stopala.

      V zgodnji fazi je lahko bolečina prisotna predvsem med obremenitvijo. Z napredovanjem sprememb lahko postaneta gibljivost sklepa in toleranca obremenitve vedno bolj omejeni. [2]

        Simptomi so lahko podobni metatarzalgiji, poškodbi plantarne plošče, stresnemu zlomu, artritisu ali Mortonovemu nevromu, zato samo na podlagi mesta bolečine diagnoze ni mogoče zanesljivo potrditi.
  • 02. Vzroki in dejavniki tveganja
    Natančen vzrok Freibergove bolezni ni popolnoma pojasnjen. Najverjetneje gre za kombinacijo motene prekrvitve, ponavljajočih se mikroobremenitev in mehanskih dejavnikov.[1]


    Možni dejavniki tveganja vključujejo:
  • ponavljajoče se obremenjevanje sprednjega dela stopala,
  • tek, poskoke, ples in druge dejavnosti s pogostim odrivom preko prstov,
  • predhodno poškodbo stopala,
  • spremenjeno razporeditev pritiska med stopalnicami,
  • daljšo ali bolj obremenjeno drugo stopalnico,
  • nekatere sistemske bolezni oziroma motnje prekrvitve.


    • Športna dejavnost sama po sebi ne povzroči nujno Freibergove bolezni. Težave se lahko pojavijo, ko ponavljajoče se obremenitve presežejo trenutno sposobnost prizadete kosti in sklepa za prilagajanje.
    03. Diagnostika in stopnje Freibergove bolezni
    Ob sumu na Freibergovo bolezen je potrebna zdravniška oziroma ortopedska ocena. Pregled vključuje natančno določitev mesta bolečine, oceno otekline, gibljivosti sklepa, položaja prstov in sposobnosti obremenjevanja stopala.

      Osnovna preiskava je praviloma rentgensko slikanje stopala, pogosto v obremenitvi. V zgodnji fazi so lahko rentgenski posnetki še normalni, zato je ob utemeljenem sumu lahko potrebna magnetna resonanca. Računalniška tomografija se lahko uporabi za natančnejšo oceno sklepne površine in načrtovanje operativnega zdravljenja.[3]

        Bolezen se pogosto razvršča po Smilliejevi klasifikaciji od I. do V. stopnje. Zgodnje stopnje vključujejo začetno poškodbo subhondralne kosti, napredovale pa sploščitev, fragmentacijo in artrozo glavice stopalnice. Stopnja bolezni pomembno vpliva na izbiro zdravljenja.[1]

          Čimprejšnji pregled je priporočljiv ob vztrajni bolečini v sprednjem delu stopala, oteklini sklepa, omejeni gibljivosti prsta ali nezmožnosti normalnega obremenjevanja.
    04. Rehabilitacija in fizioterapija Freibergove bolezni
    V zgodnjih stopnjah je prva izbira praviloma konservativno zdravljenje. Njegov namen je zmanjšati bolečino, razbremeniti prizadeto glavico stopalnice in omejiti nadaljnje spreminjanje sklepne površine.[1][4]

    • Zaščita in razbremenitev – zdravnik lahko glede na stopnjo in intenzivnost simptomov priporoči zmanjšanje obremenjevanja, uporabo zaščitnega čevlja ali začasno imobilizacijo.
    • Prilagoditev dejavnosti – začasno omejimo tek, poskoke in druge aktivnosti, ki močno obremenjujejo sprednji del stopala.
    • Prilagoditev obutve – primerna je dovolj široka obutev z nižjo peto in podplatom, ki zmanjša obremenitev prizadetega sklepa.
    • Metatarzalna razbremenitev ali vložek – ustrezno nameščena blazinica oziroma vložek lahko prerazporedi pritisk stran od prizadete glavice stopalnice.
    • Individualna terapevtska vadba – po dovoljenem začetku obremenjevanja vključuje ohranjanje gibljivosti, krepitev mišic stopala in gležnja ter postopno vračanje k hoji in športnim dejavnostim.
    • Manualna terapija – lahko jo vključimo za spremljajoče omejitve gležnja in drugih sklepov stopala. V akutni fazi ali ob sesedanju sklepne površine ne izvajamo agresivne mobilizacije prizadetega sklepa.

        Laser, TECAR ali HiToP pri izbranih pacientih vključimo kot dopolnilo za obvladovanje simptomov okoliških tkiv.

          Če ustrezna konservativna obravnava ne zmanjša težav ali je bolezen že napredovala, je potrebna ortopedska presoja o operativnem zdravljenju. Izbira posega je odvisna od stopnje bolezni, ohranjenosti sklepne površine, starosti in funkcionalnih zahtev posameznika.[1][5]

    05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
    Pri bolečini v predelu stopalnic najprej preverimo, ali simptomi kažejo na mehansko preobremenitev ali obstaja sum na kostno oziroma sklepno patologijo, ki zahteva dodatno zdravniško diagnostiko.

  • ocenimo mesto bolečine, gibljivost in sposobnost obremenjevanja stopala,
  • preverimo oteklino, občutljivost in funkcijo prizadetega metatarzofalangealnega sklepa,
  • ocenimo hojo, obutev in porazdelitev obremenitev,
  • ob sumu na Freibergovo bolezen svetujemo zdravniški pregled in ustrezno slikovno diagnostiko,
  • po postavljeni diagnozi prilagodimo obremenitve in pripravimo varen program rehabilitacije,
  • z individualno terapevtsko vadbo postopoma izboljšujemo funkcijo stopala in pripravljenost za hojo oziroma šport,
  • po potrebi vključimo manualne tehnike na spremljajočih omejenih predelih, pri čemer zaščitimo prizadeto glavico stopalnice.

      Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Dostopna je tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.
  • 06. Pogosta vprašanja o Freibergovi bolezni
    Ali Freibergova bolezen prizadene drugi prst?
    Bolezen praviloma prizadene glavico druge stopalnice in sklep med drugo stopalnico ter začetnim členkom prsta. Lahko se pojavi tudi na drugih stopalnicah, zato izraz »bolezen drugega prsta« ni povsem natančen.

      Ali je Freibergova bolezen posledica športa?
      Ne samo športa. Nastanek je večdejavnikski in je lahko povezan s ponavljajočimi se obremenitvami, prekrvitvijo kosti, mehanskimi značilnostmi stopala ter predhodno poškodbo. Šport lahko težave izzove ali poslabša.[1]

        Ali je za diagnozo dovolj rentgensko slikanje?
        Rentgen je praviloma prva preiskava, vendar je lahko v zgodnji fazi še normalen. Ob značilnih simptomih in nejasnem rentgenskem izvidu je lahko potrebna magnetna resonanca.[3]

          Ali moram popolnoma prenehati s športom?
          V boleči oziroma aktivni fazi je pogosto treba začasno zmanjšati tek, poskoke in druge večje obremenitve sprednjega dela stopala. Obseg razbremenitve je odvisen od stopnje bolezni in zdravniških navodil. Vračanje k športu mora biti postopno.

            Ali se Freibergova bolezen lahko pozdravi brez operacije?
            V zgodnjih stopnjah se lahko simptomi in funkcija dobro izboljšajo s konservativnim zdravljenjem, predvsem z razbremenitvijo, prilagoditvijo obutve in nadzorovanim vračanjem k obremenitvam. Napredovane spremembe z deformacijo sklepne površine imajo manjšo možnost uspeha brez operacije.[1]

              Kdaj je potrebna operacija?
              Operativno zdravljenje se lahko upošteva pri napredovani bolezni ali kadar dobro izvedeno konservativno zdravljenje ne zmanjša bolečine in funkcionalnih omejitev. Odločitev sprejmeta pacient in ortoped glede na stopnjo bolezni ter ohranjenost sklepa.[5]

                Ali lahko laser ali TECAR obnovita poškodovano kost?

                Ne. Instrumentalne terapije ne morejo ponovno vzpostaviti odmrle kosti ali popraviti sesedene sklepne površine. Lahko jih uporabimo le kot izbrano simptomatsko podporo, kadar je to strokovno smiselno. Osnova zdravljenja ostajajo pravilna diagnoza, razbremenitev in postopna rehabilitacija.

                  Kdaj se lahko vrnem k teku ali športu?
                  Vrnitev je primerna, ko je dovoljena polna obremenitev, hoja ne povzroča pomembne bolečine, oteklina je umirjena ter so gibljivost, moč in funkcija stopala ustrezne. Napredovanje temelji na odzivu stopala in ugotovljeni stopnji bolezni, ne samo na času od začetka težav.

                    Kje izvajate rehabilitacijo Freibergove bolezni na Koroškem?
                    Rehabilitacijo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Obravnava je dostopna tudi pacientom iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca in Mislinje.

    Viri in literatura

    Avtor in strokovni pregled: Klemen Šepul, dipl. fizioterapevt

    Zadnja posodobitev in strokovni pregled:

    Vsebina je namenjena splošnemu informiranju in ne nadomešča individualnega fizioterapevtskega ali zdravniškega pregleda. Bolečina, oteklina, nestabilnost, mravljinčenje in omejeno obremenjevanje stopala imajo različne vzroke, zato način obravnave določimo na podlagi klinične ocene in ustrezne medicinske diagnostike. Po poškodbi je zdravniški pregled potreben, če ne morete obremeniti noge in narediti štirih korakov ali občutite izrazito bolečino neposredno nad kostjo. Ob vidni deformaciji, odprti rani, hitro naraščajoči oteklini, nenadni izgubi občutka ali mišične moči ter hladnem, bledem ali modrikastem stopalu je potrebna takojšnja medicinska obravnava.

    Zvin gležnja

    1. American Academy of Orthopaedic Surgeons. Sprained Ankle. OrthoInfo. Dostop do vira.
    2. American College of Radiology. ACR Appropriateness Criteria®: Acute Trauma to the Ankle. Dostop do vira.
    3. Martin RL, Davenport TE, Fraser JJ, et al. Lateral Ankle Ligament Sprains: Clinical Practice Guidelines Linked to the International Classification of Functioning, Disability and Health. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy. 2021;51(4):CPG1–CPG80. Dostop do vira.
    4. Smith MD, Vicenzino B, Bahr R, et al. Return to sport decisions after an acute lateral ankle sprain injury: Introducing the PAASS framework. British Journal of Sports Medicine. 2021;55(22):1270–1276. Dostop do vira.

    Zlom in izpah gležnja

    1. American Academy of Orthopaedic Surgeons. Ankle Fractures (Broken Ankle). OrthoInfo. Dostop do vira.
    2. Frank AL, Charette RS, Groen K. Ankle Dislocation. StatPearls. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; NCBI Bookshelf. Dostop do vira.
    3. American College of Radiology. ACR Appropriateness Criteria®: Acute Trauma to the Ankle. Dostop do vira.

    Kronična nestabilnost gležnja

    1. Hertel J, Corbett RO. An Updated Model of Chronic Ankle Instability. Journal of Athletic Training. 2019;54(6):572–588. Dostop do vira.
    2. Martin RL, Davenport TE, Fraser JJ, et al. Ankle Stability and Movement Coordination Impairments: Lateral Ankle Ligament Sprains Revision 2021. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy. 2021;51(4):CPG1–CPG80. Dostop do vira.
    3. American Academy of Orthopaedic Surgeons. Sprained Ankle. OrthoInfo. Dostop do vira.

    Artroza zgornjega skočnega sklepa

    1. Herrera-Pérez M, Valderrabano V, Godoy-Santos AL, de César Netto C, González-Martín D, Tejero S. Ankle osteoarthritis: comprehensive review and treatment algorithm proposal. EFORT Open Reviews. 2022;7(7):448–459. Dostop do vira.
    2. Ewalefo SO, Dombrowski M, Hirase T, et al. Management of Posttraumatic Ankle Arthritis: Literature Review. Current Reviews in Musculoskeletal Medicine. 2018;11(4):546–557. Dostop do vira.
    3. Tejero S, Prada-Chamorro E, González-Martín D, et al. Conservative Treatment of Ankle Osteoarthritis. Journal of Clinical Medicine. 2021;10(19):4561. Dostop do vira.
    4. American Orthopaedic Foot & Ankle Society. Ankle Arthritis – Causes, Symptoms & Treatment. FootCareMD. Dostop do vira.

    Artroza spodnjega skočnega sklepa

    1. Krähenbühl N, Horn-Lang T, Hintermann B, Knupp M. The subtalar joint: a complex mechanism. EFORT Open Reviews. 2017;2:309–316. Dostop do vira.
    2. Gorbachova T, Melenevsky YV, Latt LD, Weaver JS, Taljanovic MS. Imaging and Treatment of Posttraumatic Ankle and Hindfoot Osteoarthritis. Journal of Clinical Medicine. 2021;10(24):5848. Dostop do vira.
    3. National Institute for Health and Care Excellence. Osteoarthritis in over 16s: diagnosis and management. NICE guideline NG226. 2022. Dostop do vira.
    4. Elattar O, Smith T, Ferguson A, Farber D, Wapner K. Uses of Braces and Orthotics for Conservative Management of Foot and Ankle Disorders. Foot & Ankle Orthopaedics. 2018. Dostop do vira.

    Poškodbe peronealnih mišic in tetiv

    1. Davda K, Malhotra K, O’Donnell P, Singh D, Cullen N. Peroneal tendon disorders. EFORT Open Reviews. 2017;2:281–292. Dostop do vira.
    2. van Dijk PA, et al. The ESSKA-AFAS international consensus statement on peroneal tendon pathologies. Knee Surgery, Sports Traumatology, Arthroscopy. 2018;26(10):3096–3107. Dostop do vira.
    3. Danna NR, Brodsky JW. Diagnosis and Operative Treatment of Peroneal Tendon Tears. Foot & Ankle Orthopaedics. 2020;5(2):2473011420910407. Dostop do vira.
    4. Melville DM, Taljanovic MS, Gimber LH, Miller M, Ahmad A, Sepich D, Latt LD. Comparison of Ultrasound and MRI with Intraoperative Findings in the Diagnosis of Peroneal Tendinopathy, Tears, and Subluxation. Journal of Clinical Medicine. 2024;13(3):740. Dostop do vira.

    Poškodbe Ahilove tetive

    1. Chimenti RL, Neville C, Houck J, Cuddeford T, Carreira D, Martin RL. Achilles Pain, Stiffness, and Muscle Power Deficits: Midportion Achilles Tendinopathy Revision – 2024. J Orthop Sports Phys Ther. 2024;54(12):CPG1–CPG32. Dostop do vira
    2. de Vos RJ, van der Vlist AC, Zwerver J, et al. Dutch multidisciplinary guideline on Achilles tendinopathy. Br J Sports Med. 2021;55(20):1125–1134. Dostop do vira
    3. American Academy of Orthopaedic Surgeons. Achilles Tendon Rupture (Tear). OrthoInfo. Dostop do vira
    4. Myhrvold SB, Brouwer EF, Andresen TKM, et al. Nonoperative or Surgical Treatment of Acute Achilles’ Tendon Rupture. N Engl J Med. 2022;386:1409–1420. Dostop do vira
    5. Notarnicola A, Maccagnano G, Tafuri S, Forcignanò MI, Panella A, Moretti B. CHELT therapy in the treatment of chronic insertional Achilles tendinopathy. Lasers Med Sci. 2014;29(3):1217–1225. Dostop do vira
    6. Bito T, Tashiro Y, Suzuki Y, et al. Acute effects of capacitive and resistive electric transfer (CRet) on the Achilles tendon. Electromagn Biol Med. 2019;38(1):48–54. Dostop do vira

    Severjeva bolezen

    1. American Academy of Orthopaedic Surgeons. Dostop do vira. OrthoInfo.
    2. Fares MY, Baydoun H, Khachfe HH, Salhab HA, Fares J, Musharrafieh U. Clinical and Diagnostic Characteristics of Calcaneal Apophysitis: A Systematic Review and Thematic Analysis. J Am Podiatr Med Assoc. 2023;113(4). Dostop do vira
    3. Wiegerinck JI, Zwiers R, Sierevelt IN, van Weert HCPM, van Dijk CN, Struijs PAA. Treatment of Calcaneal Apophysitis: Wait and See Versus Orthotic Device Versus Physical Therapy: A Pragmatic Therapeutic Randomized Clinical Trial. J Pediatr Orthop. 2016;36(2):152–157. Dostop do vira
    4. Hernandez-Lucas P, Leirós-Rodríguez R, García-Liñeira J, Diez-Buil H. Conservative Treatment of Sever's Disease: A Systematic Review. J Clin Med. 2024;13(5):1391. Dostop do vira
    5. Belikan P, Färber LC, Abel F, Nowak TE, Drees P, Mattyasovszky SG. Incidence of Calcaneal Apophysitis (Sever's Disease) and Return-to-Play in Adolescent Athletes of a German Youth Soccer Academy: A Retrospective Study of 10 Years. J Orthop Surg Res. 2022;17(1):83. Dostop do vira
    6. Perth Children's Hospital. Dostop do vira. Child and Adolescent Health Service, Government of Western Australia.

    Poškodbe tetive zadnje golenične mišice

    1. American Academy of Orthopaedic Surgeons. Progressive Collapsing Foot Deformity (Flatfoot). OrthoInfo. Dostop do vira
    2. Myerson MS, Thordarson DB, Johnson JE, et al. Classification and Nomenclature: Progressive Collapsing Foot Deformity. Foot & Ankle International. 2020;41(10):1271–1276. doi: 10.1177/1071100720950722. Dostop do vira
    3. Ross MH, Smith MD, Mellor R, Vicenzino B. Exercise for posterior tibial tendon dysfunction: a systematic review of randomised clinical trials and clinical guidelines. BMJ Open Sport & Exercise Medicine. 2018;4(1):e000430. doi: 10.1136/bmjsem-2018-000430. Dostop do vira
    4. Kulig K, Reischl SF, Pomrantz AB, et al. Nonsurgical management of posterior tibial tendon dysfunction with orthoses and resistive exercise: a randomized controlled trial. Physical Therapy. 2009;89(1):26–37. doi: 10.2522/ptj.20070242. Dostop do vira
    5. Ross MH, Smith MD, Mellor R, Durbridge G, Vicenzino B. Clinical Tests of Tibialis Posterior Tendinopathy: Are They Reliable, and How Well Are They Reflected in Structural Changes on Imaging? Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy. 2021;51(5):253–260. doi: 10.2519/jospt.2021.9707. Dostop do vira

    Plantarni fasciitis – trn v peti

    1. Koc TA Jr, Bise CG, Neville C, Carreira D, Martin RL, McDonough CM. Heel Pain – Plantar Fasciitis: Revision 2023. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy. 2023;53(12):CPG1–CPG39. doi: 10.2519/jospt.2023.0303. Dostop do vira
    2. Morrissey D, Cotchett M, Said J'Bari A, et al. Management of plantar heel pain: a best practice guide informed by a systematic review, expert clinical reasoning and patient values. British Journal of Sports Medicine. 2021;55(19):1106–1118. doi: 10.1136/bjsports-2019-101970. Dostop do vira
    3. American Academy of Orthopaedic Surgeons. Plantar Fasciitis and Bone Spurs. OrthoInfo. Dostop do vira
    4. Cortés-Pérez I, Moreno-Montilla L, Ibáñez-Vera AJ, et al. Efficacy of extracorporeal shockwave therapy, compared to corticosteroid injections, on pain, plantar fascia thickness and foot function in patients with plantar fasciitis: a systematic review and meta-analysis. Clinical Rehabilitation. 2024;38(8):1023–1043. doi: 10.1177/02692155241253779. Dostop do vira
    5. Latt LD, Jaffe DE, Tang Y, Taljanovic MS. Evaluation and Treatment of Chronic Plantar Fasciitis. Foot & Ankle Orthopaedics. 2020;5(1):1–11. doi: 10.1177/2473011419896763. Dostop do vira

    Sindrom tarzalnega tunela

    1. Rodríguez-Merchán EC, Moracia-Ochagavía I. Tarsal tunnel syndrome: current rationale, indications and results. EFORT Open Reviews. 2021;6(12):1140–1147. doi: 10.1302/2058-5241.6.210031. Dostop do vira
    2. Haq II, Banerjee AA, Arshad Z, Iqbal AM, Bhatia M. The management of tarsal tunnel syndrome: A scoping review. Journal of Clinical Orthopaedics and Trauma. 2024;54:102489. doi: 10.1016/j.jcot.2024.102489. Dostop do vira
    3. Vij N, et al. Clinical Results Following Conservative Management of Tarsal Tunnel Syndrome Compared With Surgical Treatment: A Systematic Review. Orthopedic Reviews. 2022;14(3):37539. doi: 10.52965/001c.37539. Dostop do vira
    4. Ahmad M, Tsang K, Mackenney PJ, Adedapo AO. Tarsal tunnel syndrome: A literature review. Foot and Ankle Surgery. 2012;18(3):149–152. doi: 10.1016/j.fas.2011.10.007. Dostop do vira

    Trdi palec (hallux rigidus)

    1. Anderson MR, Ho BS, Baumhauer JF. Republication of “Current Concepts Review: Hallux Rigidus”. Foot & Ankle Orthopaedics. 2023;8(3):24730114231188123. doi: 10.1177/24730114231188123. Dostop do vira
    2. Acker AS, Mendes de Carvalho KA, Hanselman AE. Hallux Rigidus: Update on Conservative Management. Foot and Ankle Clinics. 2024;29(3):405–415. doi: 10.1016/j.fcl.2023.09.010. Dostop do vira
    3. Kon Kam King C, Loh SYJ, Zheng Q, Mehta KV. Comprehensive Review of Non-Operative Management of Hallux Rigidus. Cureus. 2017;9(1):e987. doi: 10.7759/cureus.987. Dostop do vira
    4. Coughlin MJ, Shurnas PS. Hallux rigidus: demographics, etiology, and radiographic assessment. Foot & Ankle International. 2003;24(10):731–743. doi: 10.1177/107110070302401002. Dostop do vira
    5. Di Caprio F, Mosca M, Ceccarelli F, et al. Hallux rigidus: current concepts review and treatment algorithm with special focus on interposition arthroplasty. Acta Biomedica. 2022;93(5):e2022218. doi: 10.23750/abm.v93i5.12811. Dostop do vira

    Hallux valgus (ukrivljen nožni palec)

    1. Ray JJ, Friedmann AJ, Hanselman AE, Vaida J, Dayton PD, Hatch DJ, et al. Hallux Valgus. Foot & Ankle Orthopaedics. 2019;4(2):2473011419838500. doi: 10.1177/2473011419838500. Dostop do vira
    2. Hurn SE, Matthews BG, Munteanu SE, Menz HB. Effectiveness of Nonsurgical Interventions for Hallux Valgus: A Systematic Review and Meta-Analysis. Arthritis Care & Research. 2022;74(10):1676–1688. doi: 10.1002/acr.24603. Dostop do vira
    3. Menz HB, Lim PQX, Hurn SE, et al. Nonsurgical management of hallux valgus: findings of a randomised pilot and feasibility trial. Journal of Foot and Ankle Research. 2023;16:76. doi: 10.1186/s13047-023-00677-1. Dostop do vira
    4. Cho BK, Kang DH, Kang C, Lee GS, Song JH. Current Concepts of Radiographic Evaluation and Surgical Treatment for Hallux Valgus Deformity. Journal of Clinical Medicine. 2025;14(14):5072. doi: 10.3390/jcm14145072. Dostop do vira
    5. Coughlin MJ, Jones CP. Hallux valgus: demographics, etiology, and radiographic assessment. Foot & Ankle International. 2007;28(7):759–777. doi: 10.3113/FAI.2007.0759. Dostop do vira

    Mortonov nevrom

    1. Bhatia M, Thomson L. Morton’s neuroma – Current concepts review. Journal of Clinical Orthopaedics and Trauma. 2020;11(3):406–409. Dostop do vira
    2. Pitcher M, Moulson A, Pitcher D, Herbland A, Cairns MC. Diagnostic Accuracy of Subjective Features and Physical Examination Tests for Morton Neuroma: A Systematic Review. Foot & Ankle Orthopaedics. 2024;9(4):24730114241291055. Dostop do vira
    3. Matthews BG, Hurn SE, Harding MP, Henry RA, Ware RS. The effectiveness of non-surgical interventions for common plantar digital compressive neuropathy (Morton’s neuroma): a systematic review and meta-analysis. Journal of Foot and Ankle Research. 2019;12:12. Dostop do vira
    4. Matthews BG, Thomson CE, Harding MP, McKinley JC, Ware RS. Treatments for Morton’s neuroma. Cochrane Database of Systematic Reviews. 2024;2:CD014687. Dostop do vira
    5. Xu Z, Duan X, Yu X, Wang H, Dong X, Xiang Z. The accuracy of ultrasonography and magnetic resonance imaging for the diagnosis of Morton’s neuroma: a systematic review. Clinical Radiology. 2015;70(4):351–358. Dostop do vira

    Metatarzalgija

    1. Charen DA, Markowitz JS, Cheung ZB, Matijakovich DJ, Chan JJ, Vulcano E. Overview of Metatarsalgia. Orthopedics. 2019;42(1):e138–e143. Dostop do vira
    2. Lopez V, Slullitel G. Metatarsalgia: Assessment Algorithm and Decision Making. Foot and Ankle Clinics. 2019;24(4):561–569. Dostop do vira
    3. Palka O, Guillin R, Lecigne R, Combes D. Radiological approach to metatarsalgia in current practice: an educational review. Insights into Imaging. 2025;16(1):94. Dostop do vira
    4. Park CH, Chang MC. Forefoot disorders and conservative treatment. Yeungnam University Journal of Medicine. 2019;36(2):92–98. Dostop do vira
    5. Ruiz-Ramos M, Orejana-García ÁM, García-Oreja S, Calvo-Wright MDM, Lázaro-Martínez JL, Molines-Barroso RJ. Effectiveness of bespoke or customised orthotic treatment in plantar pressure reduction of the central metatarsals: a systematic review and meta-analysis. Journal of Orthopaedics. 2024;59:111–118. Dostop do vira

    Freibergova bolezen

    1. Yoshimura I, Takao M, Wagner E, Stufkens S, Dahmen J, Kerkhoffs GMMJ, Glazebrook M. Evidence-Based Treatment Algorithm for Freiberg Disease. Cartilage. 2024;15(1):58–64. Dostop do vira
    2. Wax A, Leland R. Freiberg Disease and Avascular Necrosis of the Metatarsal Heads. Foot and Ankle Clinics. 2019;24(1):69–82. Dostop do vira
    3. Talusan PG, Diaz-Collado PJ, Reach JS Jr. Freiberg’s Infraction: Diagnosis and Treatment. Foot & Ankle Specialist. 2014;7(1):52–56. Dostop do vira
    4. Seybold JD, Zide JR. Treatment of Freiberg Disease. Foot and Ankle Clinics. 2018;23(1):157–169. Dostop do vira
    5. Alhadhoud MA, Alsiri NF, Daniels TR, Glazebrook MA. Surgical interventions of Freiberg’s disease: a systematic review. Foot and Ankle Surgery. 2021;27(6):606–614. Dostop do vira

    Vsebina je namenjena splošnemu informiranju. Pred začetkom obravnave opravimo fizioterapevtsko oceno ter program prilagodimo ugotovljeni težavi, zdravstvenemu stanju in ciljem posameznika.