Bolečine v goleni
Bolečine v goleni in mečih se lahko pojavijo zaradi športnih poškodb, preobremenitve mišic in kosti ali draženja živčnih struktur. Med pogostejše težave sodijo vnetje pokostnice oziroma medialni tibialni stresni sindrom (MTSS), nateg in natrganje mečne mišice, stresne poškodbe golenice ter kronični naporovni kompartment sindrom. Ker imajo lahko podobni simptomi različne vzroke, je za izbiro ustrezne obravnave pomembna fizioterapevtska ocena.
V Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem ocenimo mesto in značilnosti bolečine, mišično moč, gibljivost, sposobnost obremenjevanja noge ter aktivnosti, pri katerih se težave pojavljajo, in pripravimo individualni načrt rehabilitacije. Obravnava lahko glede na ugotovitve vključuje manualno terapijo, individualno terapevtsko vadbo in druge ustrezne fizioterapevtske metode.
01. Vnetje pokostnice – MTSS
07. Utesnitev peronealnega živca
Vnetje pokostnice – medialni tibialni stresni sindrom (MTSS)
Medialni tibialni stresni sindrom (MTSS), pogosto imenovan tudi vnetje pokostnice oziroma shin splints, je preobremenitvena težava, za katero je značilna z aktivnostjo povezana bolečina vzdolž notranjega roba golenice. Pogosta je predvsem pri tekačih in športnikih z veliko teka in skokov.[1][2]
MTSS ni isto kot stresni zlom golenice. S pregledom ocenimo značilnosti bolečine, občutljivost golenice, obremenitve in dejavnike, ki lahko prispevajo k težavam, nato pa pripravimo individualen načrt postopnega vračanja k aktivnosti.
Nateg in natrganje mečne mišice
Nateg oziroma natrganje mečne mišice je poškodba mišičnih vlaken v zadnjem delu goleni. Najpogosteje sta prizadeti mišici gastrocnemius in soleus, ki skupaj pomembno sodelujeta pri hoji, teku, odrivu in dvigu na prste.[1][2]
Poškodba lahko nastane nenadno pri sprintu, skoku ali spremembi smeri, lahko pa se težave razvijejo bolj postopno. Z ustreznim pregledom ocenimo poškodovano mišico in obseg funkcionalne prizadetosti ter pripravimo individualen program rehabilitacije in postopne vrnitve k športu.
Rehabilitacija po zlomu golenice in mečnice
Zlom golenice (tibije) ali mečnice (fibule) lahko pomembno vpliva na hojo, gibljivost, mišično moč in sposobnost obremenjevanja noge. Potek okrevanja je odvisen od mesta in vrste zloma, morebitnih poškodb mehkih tkiv ter načina zdravljenja.
Po ustrezni oskrbi zloma ima fizioterapija pomembno vlogo pri postopnem vračanju gibljivosti, mišične zmogljivosti, ravnotežja in normalnega vzorca hoje. Rehabilitacijo vedno prilagodimo navodilom travmatologa oziroma ortopeda ter dovoljeni stopnji obremenjevanja noge.[1][2]
Stresna poškodba in stresni zlom golenice
Stresna poškodba golenice nastane, ko ponavljajoče se obremenitve presegajo sposobnost kosti za prilagajanje in obnovo. Gre za spekter sprememb, ki sega od zgodnje kostne stresne reakcije do izrazitejše poškodbe in stresnega zloma golenice.[1][2]
Težave se pogosto pojavijo pri tekačih in športnikih po povečanju količine, intenzivnosti ali pogostosti treningov. Zgodnje prepoznavanje je pomembno, saj lahko nadaljevanje bolečih obremenitev kostno stresno poškodbo poslabša. Pri rehabilitaciji zato najprej zmanjšamo neustrezno obremenitev, nato pa postopno ponovno razvijamo sposobnost kosti in celotne spodnje okončine za tek in šport.[2][3]
01. Kaj je stresna poškodba oziroma stresni zlom golenice?
Kost se na obremenitve stalno prilagaja. Pri teku, skokih in drugih ponavljajočih se dejavnostih nastajajo mikroskopske obremenitve, ki jim ob ustrezni regeneraciji sledi kostna prilagoditev. Če obremenitev dalj časa presega sposobnost obnove, se lahko razvije kostna stresna poškodba oziroma BSI – bone stress injury.[1][2]
- Stresna reakcija – predstavlja zgodnejši del spektra kostne stresne poškodbe, ko je kost že preobremenjena, vendar jasna frakturna linija še ni nujno prisotna.
- Stresni zlom – predstavlja napredovalejšo kostno stresno poškodbo, pri kateri se lahko razvije razpoka oziroma frakturna linija.
- Nizko- in visokorizične lokacije – mesto poškodbe pomembno vpliva na zdravljenje. Nekatere tibialne stresne poškodbe imajo ugodnejši potek, medtem ko določene lokacije, zlasti sprednja skorja tibije, zahtevajo previdnejšo specialistično obravnavo zaradi večjega tveganja zapletov.
Kostna stresna poškodba lahko nastane po hitrem povečanju tekaške kilometrine, intenzivnosti ali pogostosti treningov, vendar tveganje ni odvisno samo od treninga. Pomembni so lahko tudi prejšnje kostne stresne poškodbe, regeneracija, mišična zmogljivost, prehrana, kostno zdravje in nizka energijska razpoložljivost oziroma RED-S.[2][4]
02. Simptomi in razlika med MTSS ter stresnim zlomom
Pri kostni stresni poškodbi se bolečina pogosto razvija postopno. Sprva se lahko pojavlja samo med športno aktivnostjo, z napredovanjem pa lahko začne omejevati hojo in druge vsakodnevne dejavnosti.
- Lokalizirana bolečina – pogosto je mogoče določiti razmeroma natančno boleče mesto na golenici.
- Bolečina pri obremenitvi – tek, poskoki in druge udarne obremenitve lahko simptome povečajo.
- Občutljivost kosti – lokalizirana kostna občutljivost je pomemben klinični znak.
- Bolečina pri hoji – pri izrazitejši poškodbi se težave lahko pojavijo tudi med običajno hojo.
- Bolečina v mirovanju – pri napredovalejših poškodbah je lahko prisotna tudi izven športne aktivnosti.
Vnetje pokostnice oziroma medialni tibialni stresni sindrom (MTSS) in kostna stresna poškodba golenice lahko povzročata podobne težave, vendar nista ista diagnoza. Pri MTSS je občutljivost pogosto bolj razpršena vzdolž notranjega roba tibije, pri kostni stresni poškodbi pa je bolečina lahko bolj lokalizirana. Samo mesto bolečine pa ni dovolj za zanesljivo razlikovanje.[1][5]
Če se bolečina stopnjuje, postaja izrazito lokalizirana, povzroča šepanje ali se pojavlja že pri običajni hoji oziroma v mirovanju, je smiselna zdravniška ocena pred nadaljnjim športnim obremenjevanjem.
03. Pregled in diagnostika – rentgen ali MRI?
Diagnozo postavljamo na podlagi zgodovine težav, kliničnega pregleda in po potrebi slikovne diagnostike. Posebej pomembni so nedavne spremembe treninga, mesto bolečine in lokalizirana kostna občutljivost.
- Klinični pregled – ocenimo mesto in razširjenost bolečine, občutljivost golenice, hojo ter odziv na primerne funkcionalne obremenitve.
- Rentgensko slikanje – je pogosto začetna slikovna preiskava, vendar je lahko pri zgodnji kostni stresni poškodbi rentgenski posnetek normalen.
- Magnetna resonanca – MRI – lahko prikaže kostni edem in zgodnejše stresne spremembe ter pomaga pri določanju obsega oziroma stopnje poškodbe.
- CT – se uporablja pri izbranih kliničnih vprašanjih, na primer za natančnejšo oceno kostne strukture oziroma frakturne linije.
- Dodatna zdravstvena ocena – pri ponavljajočih se kostnih stresnih poškodbah ali sumu na zmanjšano kostno zdravje lahko zdravnik presodi tudi o laboratorijskih preiskavah, prehranskem statusu in drugih dejavnikih tveganja.
Normalen zgodnji rentgenski posnetek ne izključi kostne stresne poškodbe. Če klinični sum ostaja visok, zdravnik glede na primer izbere nadaljnjo diagnostiko.[1][3]
04. Zdravljenje in rehabilitacija stresne poškodbe golenice
Rehabilitacijo prilagodimo mestu in stopnji kostne stresne poškodbe ter dejavnikom, ki so lahko prispevali k njenemu nastanku. Glavni cilj začetnega obdobja je zmanjšati mehansko obremenitev poškodovane kosti toliko, da se lahko simptomi umirijo in kost ustrezno celi.
- Prilagoditev obremenitev – začasno prekinemo oziroma zmanjšamo tek, skoke in druge aktivnosti, ki povzročajo kostno bolečino.
- Razbremenitev pri boleči hoji – kadar je boleča že običajna hoja, lahko zdravnik glede na stopnjo poškodbe priporoči dodatno zaščito oziroma razbremenitev.
- Ohranjanje kondicije – kadar stanje dopušča, lahko uporabimo manj udarne aktivnosti, kot so kolesarjenje, plavanje ali druge oblike treninga, ki ne povzročajo bolečine na mestu poškodbe.
- Mišična zmogljivost – z individualno terapevtsko vadbo postopno razvijamo mišice meč, stopala, stegna in kolka ter pripravimo spodnjo okončino na poznejše tekaške obremenitve.
- Dejavniki tveganja – pregledamo spremembe treninga, regeneracijo in druge možne dejavnike. Pri sumu na nizko energijsko razpoložljivost, RED-S ali druge dejavnike kostnega zdravja je pomembna ustrezna zdravstvena oziroma prehranska obravnava.
- Vrnitev k teku – začnemo šele, ko stanje doseže ustrezna merila. Program nato postopno napreduje od manjših tekaških obremenitev proti večji razdalji, hitrosti in športno specifičnim zahtevam.
Pri visokorizičnih lokacijah, napredovalejših stresnih zlomih ali težavah s celjenjem je potek drugačen in lahko zahteva daljšo zaščito oziroma specialistično zdravljenje.[2][6]
05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
V Centru fizioterapije Šepul rehabilitacijo po kostni stresni poškodbi golenice prilagodimo stopnji poškodbe, športnim obremenitvam in ciljem posameznika. Program je usmerjen v postopno ponovno vzpostavitev sposobnosti golenice in celotne spodnje okončine za varno prenašanje tekaških in športnih obremenitev.
- Začetna ocena – preverimo mesto in značilnosti bolečine, občutljivost golenice, hojo, gibljivost ter mišično zmogljivost. Če obstaja sum na kostno stresno poškodbo, ki še ni ustrezno diagnosticirana, priporočimo zdravniško oceno in po potrebi slikovno diagnostiko.
- Analiza športnih obremenitev – pregledamo spremembe količine in intenzivnosti teka, pogostost treningov, podlago, regeneracijo ter druge dejavnike, ki so lahko vplivali na razvoj težav.
- Individualna terapevtska vadba – z individualno terapevtsko vadbo postopno izboljšujemo moč in vzdržljivost meč, stopala, stegna in kolka ter pripravljamo spodnjo okončino na ponovno obremenjevanje.
- Ohranjanje telesne pripravljenosti – kadar poškodba dopušča, pomagamo izbrati manj udarne aktivnosti, s katerimi lahko med celjenjem ohranjate del kondicije brez nepotrebnega draženja poškodovane kosti.
- Postopno vračanje udarnih obremenitev – rehabilitacijo nadgradimo z zahtevnejšo močjo, poskoki in drugimi obremenitvami šele, ko je kost pripravljena na takšno stopnjo mehanskega stresa.
- Program vrnitve k teku – pred začetkom teka ocenimo simptome pri hoji, lokalno občutljivost, mišično moč in funkcionalno sposobnost. Nato pripravimo postopno napredovanje od kombinacije hoje in teka proti neprekinjenemu teku, večji razdalji in pozneje hitrosti.
- Vrnitev k športu – pri športnikih program nadaljujemo do športno specifičnih zahtev, kot so hitrejši tek, spremembe smeri, poskoki in ponavljajoče se obremenitve.
Naš cilj ni samo umiriti bolečino, temveč ponovno vzpostaviti sposobnost kosti in celotne spodnje okončine za obremenitve ter zmanjšati dejavnike, ki bi lahko prispevali k ponovitvi težav.
Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Na rehabilitacijo prihajajo tudi pacienti iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca, Mislinje in drugih krajev na Koroškem.
Za termin pokličite 040 782 014 ali izpolnite spletni obrazec za naročanje.
06. Pogosta vprašanja o stresnem zlomu golenice
Kakšni so simptomi stresnega zloma golenice?
Težave se pogosto začnejo postopno z bolečino v golenici med tekom, skoki ali drugo ponavljajočo se obremenitvijo. Z napredovanjem kostne stresne poškodbe se lahko bolečina pojavi že pri manjših obremenitvah, hoji ali tudi v mirovanju. Pogosta je bolj lokalizirana občutljivost nad prizadetim delom kosti.[1][2]
Kakšna je razlika med stresno reakcijo in stresnim zlomom?
Kostna stresna poškodba predstavlja kontinuum sprememb zaradi ponavljajočih se obremenitev. V zgodnejši fazi se lahko pojavijo spremembe kostnega metabolizma in edema brez jasne frakturne linije, z nadaljnjim preobremenjevanjem pa lahko poškodba napreduje do stresnega zloma. Zato izraz stresna poškodba zajema širši spekter kot samo dokončno oblikovan zlom.[1][3]
Kako razlikujemo stresni zlom od vnetja pokostnice oziroma MTSS?
Pri medialnem tibialnem stresnem sindromu (MTSS) je občutljivost pogosto bolj razpršena vzdolž notranjega roba golenice. Pri kostni stresni poškodbi je lahko bolečina bolj lokalizirana in se pri napredovanju pojavlja že pri manjših obremenitvah. Ker se simptomi lahko prekrivajo, samo mesto bolečine ni dovolj za zanesljivo diagnozo.[2][4]
Ali rentgen pokaže stresni zlom golenice?
Rentgensko slikanje je lahko začetna preiskava, vendar je lahko pri zgodnji kostni stresni poškodbi izvid normalen. Če klinični sum ostaja, lahko zdravnik izbere magnetno resonanco, ki omogoča prikaz zgodnejših kostnih stresnih sprememb in oceno stopnje poškodbe.[2][5]
Ali moram pri stresnem zlomu popolnoma prenehati z vadbo?
Obremenitve, ki povzročajo oziroma povečujejo kostno bolečino, je treba ustrezno zmanjšati. To ne pomeni nujno popolne telesne neaktivnosti. Glede na mesto in stopnjo poškodbe lahko ohranjamo kondicijo z dejavnostmi, ki prizadetega področja ne preobremenjujejo. Pri hoji z bolečino je lahko potrebno tudi začasno razbremenjevanje. Načrt mora upoštevati, ali gre za nizko- ali visokorizično kostno stresno poškodbo.[1][3]
Kdaj lahko po stresnem zlomu ponovno začnem teči?
Vrnitev k teku temelji na več kriterijih, ne samo na številu tednov od diagnoze. Pred začetkom teka ocenimo bolečino pri hoji, lokalno kostno občutljivost, mišično moč in funkcionalne obremenitve; pri visokorizičnih poškodbah je pomembna tudi ustrezna radiološka ocena celjenja. Tek nato uvajamo postopno, pogosto z izmenjevanjem hoje in teka, pri čemer praviloma najprej povečujemo količino oziroma razdaljo in šele pozneje hitrost ter intenzivnost.[6]
Zakaj se stresni zlomi lahko ponavljajo?
K nastanku kostne stresne poškodbe lahko prispevajo prehitro povečanje treninga, nezadostna regeneracija, predhodna kostna stresna poškodba ter biomehanski, prehranski in hormonski dejavniki. Pri ponavljajočih se poškodbah je zato pomembno oceniti širšo sliko in po potrebi vključiti zdravnika oziroma druge strokovnjake.[1][3]
Kronični naporovni kompartment sindrom goleni
Kronični naporovni kompartment sindrom (CECS) je z obremenitvijo povezana težava, pri kateri se med telesno aktivnostjo v mišični loži goleni povečata pritisk in napetost. Značilni so bolečina, občutek zategovanja ali pritiska, pri nekaterih pacientih pa tudi mravljinčenje, spremenjen občutek ali mišična oslabelost.[1][2]
Težave se pogosto pojavljajo predvidljivo po določeni količini teka oziroma druge obremenitve in se po prekinitvi aktivnosti postopno zmanjšajo. Ker podobne simptome lahko povzročajo tudi MTSS oziroma vnetje pokostnice, kostne stresne poškodbe, živčne utesnitve in druge težave, je pomembna ustrezna diferencialna diagnostika.
Preobremenitev in tendinopatija mišice tibialis anterior
Mišica tibialis anterior oziroma sprednja golenična mišica poteka po sprednjem delu goleni, njena tetiva pa se nadaljuje preko sprednjega dela gležnja proti notranji strani stopala. Pomembna je predvsem pri dvigu stopala navzgor (dorzalni fleksiji) in nadzoru stopala med hojo in tekom.[1]
Pri ponavljajočih se ali povečanih obremenitvah se lahko pojavijo bolečina in zmanjšana sposobnost obremenjevanja mišice oziroma tetive tibialis anterior. Ker ima lahko bolečina na sprednji strani goleni tudi druge vzroke, je pomembno razlikovanje od kostne stresne poškodbe, MTSS, kroničnega naporovnega kompartment sindroma in nevroloških težav.
01. Kaj je tibialis anterior in zakaj nastanejo težave?
Tibialis anterior izvira na sprednjem in zunanjem delu tibije ter se preko tetive pripenja na medialno klinasto kost in bazo prve stopalnice. Njegovi pomembni nalogi sta dvig stopala proti goleni in sodelovanje pri inverziji stopala.[1][2]
Težave se lahko pojavijo v mišičnem delu na sprednji strani goleni ali v tetivi, ki poteka preko sprednjega dela gležnja proti notranji strani stopala.
- Povečanje športne obremenitve – spremembe količine, intenzivnosti ali vrste aktivnosti lahko povečajo zahteve za mišično-tetivno enoto.
- Tek in hoja – tibialis anterior aktivno nadzoruje stopalo med posameznimi fazami koraka, zato lahko ponavljajoče se obremenitve vplivajo na pojav simptomov.
- Hoja navkreber – večja zahteva po dorzalni fleksiji lahko pri občutljivi mišici ali tetivi poveča težave.
- Obutev in lokalni pritisk – pri nekaterih pacientih lahko simptome tetive dodatno draži pritisk v sprednjem delu gležnja.
- Starostne in degenerativne spremembe tetive – pomembnejša tendinoza oziroma ruptura tetive se lahko pojavi tudi brez značilne športne preobremenitve.[3]
Izraz tendinopatija je pri dolgotrajnejših težavah praviloma primernejši od izraza »vnetje tetive«, saj kronične tendinopatije niso nujno predvsem vnetni proces.[4]
02. Simptomi tendinopatije tibialis anterior
Simptomi so odvisni od tega, ali je bolj prizadet mišični del na sprednji strani goleni ali distalna tetiva v predelu gležnja in stopala.
- Bolečina na sprednji strani goleni ali gležnja – lahko se pojavlja med hojo, tekom ali drugimi ponavljajočimi se obremenitvami.
- Bolečina ob poteku tetive – pri distalni tendinopatiji se lahko težave nadaljujejo proti notranji strani srednjega dela stopala.
- Občutljivost na pritisk – prizadeto področje je lahko lokalno občutljivo.
- Bolečina pri dvigu stopala – aktivna dorzalna fleksija proti uporu lahko izzove simptome.
- Bolečina pri raztegu – težave se lahko pojavijo tudi pri položaju, ki razteza tibialis anterior.
- Zmanjšana mišična zmogljivost – pri pomembnejših težavah lahko pacient opaža slabšo sposobnost nadzora stopala pri hoji ali športu.
Nenadna izrazita oslabelost dviga stopala ni značilna samo za običajno preobremenitveno tendinopatijo. Lahko je povezana z rupturo tetive ali nevrološko težavo in zahteva ustrezno zdravniško diagnostiko.[3][5]
03. Pregled in diagnostika
Pri pregledu najprej določimo natančno mesto bolečine in preverimo, pri katerih gibih oziroma obremenitvah se simptomi pojavijo.
- Anamneza – preverimo začetek težav, spremembe treninga, hojo, tek, obutev in morebitno poškodbo.
- Palpacija – ocenimo občutljivost mišice in potek tetive tibialis anterior.
- Aktivno gibanje in upor – preverimo dorzalno fleksijo in druge gibe, pri katerih tibialis anterior sodeluje.
- Mišična moč – primerjamo sposobnost dviga stopala ter funkcijo leve in desne noge.
- Hoja in funkcionalne obremenitve – glede na težave ocenimo hojo, tek in druge naloge.
- Diferencialna diagnostika – pri kostni občutljivosti pomislimo na kostno stresno poškodbo, pri obremenitveno izzvani napetosti in nevroloških simptomih na CECS, pri širši medialni bolečini ob tibiji pa tudi na MTSS.
Pri nejasni diagnozi, pomembni oslabelosti ali sumu na delno oziroma popolno rupturo lahko zdravnik uporabi ultrazvok ali magnetno resonanco. Ultrazvok omogoča tudi dinamično oceno mišice in tetive.[5][6]
04. Konzervativno in operativno zdravljenje
Obravnavo prilagodimo mestu težav, trajanju simptomov in funkcionalnim zahtevam. Pri tendinopatiji brez rupture je začetni pristop praviloma konzervativen.[3][6]
- Prilagoditev obremenitev – začasno zmanjšamo dejavnosti, ki izrazito povečujejo simptome, ne da bi po nepotrebnem popolnoma prenehali uporabljati nogo.
- Postopno obremenjevanje – ko stanje dopušča, povečujemo sposobnost mišice in tetive za prenašanje obremenitev.
- Vadba mišične moči – program prilagodimo funkciji tibialis anterior in celotne spodnje okončine.
- Gibljivost gležnja – ob ugotovljenih omejitvah vključimo ustrezne vaje za gibljivost.
- Obutev in športne obremenitve – po potrebi prilagodimo dejavnosti oziroma dejavnike, ki lokalno dražijo tetivo.
- Vrnitev k teku in športu – obremenitve postopno povečujemo glede na simptome, mišično zmogljivost in zahteve aktivnosti.
Pri pomembni delni ali popolni rupturi tetive je zdravljenje drugačno od običajne tendinopatije in lahko zahteva specialistično oziroma operativno obravnavo. Zato izrazite izgube dorzalne fleksije ne poskušamo reševati samo z vadbo.[3]
05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
V Centru fizioterapije Šepul obravnavo težav mišice in tetive tibialis anterior prilagodimo mestu bolečine, mišični zmogljivosti, športnim obremenitvam in ciljem posameznika. Po začetnem pregledu pripravimo program, ki združuje aktivno rehabilitacijo in po potrebi izbrane podporne terapije.
- Začetni fizioterapevtski pregled – ocenimo mesto bolečine, gibljivost gležnja, moč dorzalne fleksije, občutljivost mišice in tetive ter dejavnosti, pri katerih se simptomi pojavljajo.
- Individualna terapevtska vadba – z individualno terapevtsko vadbo postopno razvijamo zmogljivost tibialis anterior, stopala in celotne spodnje okončine ter program prilagodimo hoji, teku ali športu.
- Manualna terapija – z manualno terapijo lahko obravnavamo spremljajoče omejitve gibljivosti gležnja in težave mehkih tkiv ter jo povežemo z aktivnim programom.
- TECAR terapija – glede na fazo in ugotovitve pregleda lahko program dopolnimo s TECAR terapijo kot podporno metodo pri obravnavi mišičnih in tetivnih težav.
- Visokoenergijska laserska terapija HILT – pri ustrezni indikaciji lahko vključimo HILT kot podporo celostnemu rehabilitacijskemu programu.
- ESWT – terapija z udarnimi valovi – pri dolgotrajnejših tendinopatskih težavah lahko po individualni presoji razmislimo o ESWT terapiji. Ker je neposrednih raziskav posebej za tibialis anterior malo, jo uporabljamo kot dopolnilo in ne kot nadomestilo za progresivno obremenjevanje.
- Postopna vrnitev k obremenitvam – program nadgrajujemo od vsakodnevne hoje do zahtevnejših vaj, teka in športno specifičnih nalog glede na vaš napredek.
Naš cilj je zmanjšati težave ter ponovno razviti moč in sposobnost mišice oziroma tetive za obremenitve, ki jih zahteva vaše vsakodnevno življenje ali šport. Če pregled pokaže izrazito oslabelost ali sum na rupturo tetive, priporočimo ustrezno dodatno diagnostiko.
Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Na fizioterapijo prihajajo tudi pacienti iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca, Mislinje in drugih krajev na Koroškem.
Za termin pokličite 040 782 014 ali izpolnite spletni obrazec za naročanje.
06. Pogosta vprašanja o tibialis anterior
Kje boli pri preobremenitvi ali tendinopatiji tibialis anterior?
Bolečina se lahko pojavlja na sprednji strani goleni, v predelu sprednjega dela gležnja ali ob poteku tetive proti notranji strani stopala. Mesto težav je odvisno od tega, ali je bolj prizadet mišični ali tetivni del. Simptomi se lahko povečajo pri hoji, teku, hoji navkreber ali drugih dejavnostih, pri katerih je mišica tibialis anterior bolj obremenjena.[1][3]
Kakšna je naloga mišice tibialis anterior?
Tibialis anterior sodeluje predvsem pri dorzalni fleksiji, torej dvigu stopala proti goleni, ter pri inverziji stopala. Med hojo in tekom pomaga nadzorovati položaj stopala, zato lahko zmanjšana zmogljivost mišice vpliva na normalno funkcijo spodnje okončine.[1][2]
Ali je bolečina spredaj v goleni vedno povezana s tibialis anterior?
Ne. Bolečino na sprednji oziroma sprednje-zunanji strani goleni lahko povzročajo različne težave. Med drugim je treba razlikovati kostno stresno poškodbo, MTSS, kronični naporovni kompartment sindrom in nevrološke vzroke. Zato samo mesto bolečine ne zadošča za diagnozo.
Katere vaje so primerne pri tendinopatiji tibialis anterior?
Program je odvisen od mesta in stopnje težav. Običajno postopno obremenjujemo dorzalne fleksorje stopala ter vključujemo vaje za stopalo, gleženj in celotno spodnjo okončino. Z individualno terapevtsko vadbo določimo začetno obremenitev in jo postopno povečujemo glede na odziv. Pri izraziti bolečini vaj ne stopnjujemo na silo.[3][4]
Ali moram pri bolečem tibialis anterior popolnoma prenehati s tekom?
Ne nujno. Pri preobremenitveni težavi običajno najprej prilagodimo količino in intenzivnost aktivnosti, ki simptome izrazito povečuje, nato pa obremenitve postopno vračamo. Popolna in dolgotrajna neaktivnost praviloma ni cilj. Če obstaja sum na kostno stresno poškodbo ali drugo pomembnejše stanje, pa je lahko pristop k obremenjevanju drugačen.
Ali pri tibialis anterior pomagajo ESWT, TECAR ali laser?
Pri ustrezni indikaciji lahko ESWT, TECAR terapijo ali HILT vključimo kot podporo individualnemu rehabilitacijskemu programu. Neposrednih kakovostnih raziskav posebej za tendinopatijo tibialis anterior je manj kot za nekatere druge tetive, zato izbiro instrumentalne terapije prilagodimo kliničnim ugotovitvam in jo povezujemo s postopnim obremenjevanjem mišice oziroma tetive.[3][7]
Kdaj je potrebna dodatna diagnostika?
Dodatna zdravniška ocena je pomembna pri izraziti ali nenadni izgubi sposobnosti dviga stopala, sumu na rupturo tetive, poškodbi, ki se ne izboljšuje, ali kadar diagnoza ni jasna. Ultrazvok in magnetna resonanca lahko pomagata pri oceni tetive ter razlikovanju tendinopatije, delne oziroma popolne rupture in drugih sprememb.[5][6]
Utesnitev peronealnega živca
Utesnitev peronealnega oziroma fibularnega živca lahko povzroča bolečino, mravljinčenje, spremenjen občutek in mišično oslabelost na zunanji strani goleni ter v predelu stopala. Najpogosteje je prizadet skupni fibularni živec (n. fibularis communis) v predelu glavice oziroma vratu mečnice, kjer živec poteka relativno površinsko in je bolj izpostavljen pritisku ali poškodbi.[1][2]
Pri pomembnejši prizadetosti se lahko zmanjša sposobnost dviga stopala in prstov ter razvije padajoče stopalo oziroma foot drop. Ker imajo lahko podobne simptome tudi težave živčnih korenin v ledveni hrbtenici, kronični naporovni kompartment sindrom in druge nevrološke ali mišično-skeletne težave, je pomembno ugotoviti mesto in vzrok prizadetosti živca. Nenadno nastala ali napredujoča mišična oslabelost zahteva ustrezno zdravniško oziroma specialistično diagnostiko.
01. Kaj je peronealni oziroma fibularni živec in kje se lahko utesni?
Skupni fibularni oziroma peronealni živec (n. fibularis communis) poteka po zunanji strani kolena in se ovije okoli vratu mečnice (fibule), kjer leži relativno površinsko in je zato bolj izpostavljen pritisku oziroma poškodbi. Nato se razdeli na površinski in globoki fibularni živec, ki oživčujeta različne mišice in področja kože goleni ter stopala.[1][2]
Utesnitev oziroma poškodba se lahko pojavi na različnih mestih:
- ob glavici oziroma vratu fibule – najpogostejše mesto prizadetosti skupnega fibularnega živca,
- površinski fibularni živec – težave lahko povzročajo bolečino ali motnje občutka predvsem na zunanji strani goleni in zgornjem delu stopala,
- globoki fibularni živec – prizadetost lahko vpliva na mišice, ki sodelujejo pri dvigu stopala in prstov, ter povzroča senzorične težave predvsem v prostoru med prvim in drugim prstom stopala.
Do težav lahko pride zaradi neposredne poškodbe, dolgotrajnega zunanjega pritiska, določenih položajev noge, imobilizacije, operacije, izrazite izgube telesne mase ali drugih lokalnih sprememb.[1][3]
02. Simptomi utesnitve peronealnega živca
Simptomi so odvisni od mesta in stopnje prizadetosti živca. Pri nekaterih pacientih prevladujejo motnje občutka, pri pomembnejši motorični prizadetosti pa se lahko pojavi tudi izrazita mišična oslabelost.
- Mravljinčenje in spremenjen občutek – lahko se pojavljata po zunanji strani goleni in na zgornjem delu stopala.
- Bolečina ali pekoč občutek – možna sta vzdolž področja, ki ga oživčuje prizadeta veja živca.
- Oslabelost dviga stopala – prizadetost mišic dorzalne fleksije lahko oteži dvig stopala med hojo.
- Oslabelost iztega prstov – lahko spremlja prizadetost globoke fibularne veje.
- Slabša everzija stopala – pojavi se lahko pri prizadetosti mišic, ki jih oživčuje površinski fibularni živec.
- Padajoče stopalo oziroma foot drop – pri izrazitejši motorični okvari pacient med hojo težje dvigne sprednji del stopala, zato lahko stopalo udarja ob tla ali pa mora koleno dvigovati višje.[1][2]
Nenadno nastalega padajočega stopala ali izrazite nove mišične oslabelosti ne obravnavamo samo kot običajno preobremenitveno težavo. Potrebna je ustrezna zdravniška oziroma nevrološka ocena, saj je treba ugotoviti mesto in vzrok prizadetosti živčevja.
03. Pregled, diagnostika in razlikovanje od težav iz hrbtenice
Mravljinčenje, motnje občutka ali oslabelost dviga stopala niso značilni samo za lokalno utesnitev peronealnega živca. Pri pregledu zato poskušamo določiti, na katerem nivoju živčnega sistema lahko izvira težava.
- Klinični pregled – ocenimo občutek, mišično moč, reflekse, gibljivost in področje simptomov.
- Peronealni oziroma fibularni živec – preverimo predvsem funkcijo mišic, ki sodelujejo pri dorzalni fleksiji, iztegu prstov in everziji stopala ter občutek v ustreznih kožnih področjih.
- L5 radikulopatija – težave lahko izvirajo iz živčne korenine v ledveni hrbtenici. V tem primeru je vzorec mišične oslabelosti oziroma senzoričnih sprememb lahko širši in ni omejen samo na peronealni živec. Več o tem preberite na strani Bolečine v hrbtenici in vratu.
- Tibialis anterior – bolečina pri aktivaciji sprednje golenične mišice brez značilnih senzoričnih motenj lahko bolj ustreza preobremenitvi oziroma tendinopatiji tibialis anterior.
- Kronični naporovni kompartment sindrom – kadar se napetost, bolečina in morebitni nevrološki simptomi pojavljajo predvidljivo med tekom ter po prenehanju aktivnosti popustijo, razmišljamo tudi o CECS.
Pri sumu na pomembnejšo živčno okvaro lahko zdravnik oziroma specialist uporabi elektromiografijo in meritve prevajanja po živcu (EMG/NCS) za določanje mesta in stopnje prizadetosti. Ultrazvok ali magnetna resonanca lahko pomagata pri iskanju lokalnega vzroka utesnitve oziroma poškodbe.[2][4]
04. Zdravljenje in fizioterapija
Zdravljenje je odvisno od vzroka, mesta in stopnje prizadetosti živca. Pri blažjih kompresijskih nevropatijah brez pomembne progresivne mišične oslabelosti se pogosto začne konzervativno, medtem ko izrazitejša poškodba ali mehanska utesnitev lahko zahteva specialistično zdravljenje.[1][3]
- Odprava oziroma zmanjšanje zunanjega pritiska – kadar je živec dražen zaradi položaja ali ponavljajočega se pritiska, prilagodimo dejavnik, ki težavo povzroča.
- Ohranjanje gibljivosti – pri mišični oslabelosti skrbimo za gibljivost gležnja in preprečevanje razvoja sekundarnih omejitev.
- Individualna terapevtska vadba – z individualno terapevtsko vadbo program prilagodimo ohranjeni mišični funkciji ter postopno razvijamo moč, nadzor in funkcijo spodnje okončine.
- Nevrodinamične tehnike – pri izbranih pacientih lahko glede na klinične ugotovitve vključimo prilagojeno gibanje živčnega sistema in okoliških struktur.
- Vadba hoje – pri oslabelosti dorzalne fleksije je pomembno izboljševanje varnosti in učinkovitosti hoje.
- Ortoza – pri pomembnejšem foot dropu lahko zdravnik oziroma ustrezni strokovnjak priporoči ortozo za gleženj in stopalo (AFO), ki pomaga pri varnejši hoji.
- Specialistična obravnava – pri progresivni mišični oslabelosti, pomembni poškodbi živca ali mehanski kompresiji je potrebna nadaljnja zdravniška oziroma kirurška presoja.
Če simptomi izvirajo iz ledvene živčne korenine, je zdravljenje usmerjeno v vzrok radikulopatije in ne samo v področje goleni. Zato je pravilna lokalizacija živčne prizadetosti bistvena pred izbiro terapije.
05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
V Centru fizioterapije Šepul pri simptomih, ki lahko kažejo na prizadetost peronealnega živca, najprej ocenimo mišično in senzorično funkcijo ter poskušamo ugotoviti, ali težava verjetneje izvira lokalno iz področja goleni ali iz drugega dela živčnega sistema.
- Začetni fizioterapevtski pregled – ocenimo mišično moč, sposobnost dviga in obračanja stopala, občutek, hojo, gibljivost ter področje in potek simptomov.
- Razlikovanje lokalne in hrbtenične težave – pri ustrezni klinični sliki preverimo možnost, da simptomi izvirajo iz ledvene hrbtenice. Pri tem se obravnava povezuje z našimi vsebinami o bolečinah v hrbtenici in radikulopatiji.
- Individualna terapevtska vadba – z individualno terapevtsko vadbo postopno izboljšujemo ohranjeno mišično funkcijo, nadzor stopala, ravnotežje in sposobnost hoje.
- Manualna in nevrodinamična obravnava – glede na ugotovitve lahko manualno terapijo in prilagojene nevrodinamične tehnike vključimo pri spremljajočih omejitvah ter jih povežemo z aktivnim programom.
- HiToP terapija – pri izbranih nevromuskularnih težavah lahko glede na klinično sliko rehabilitacijo dopolnimo s HiToP terapijo. Instrumentalno terapijo uporabljamo kot dopolnilo aktivni rehabilitaciji, ne kot nadomestilo za diagnostiko vzroka živčne okvare.
- Vadba hoje in funkcije – pri oslabelosti stopala program usmerimo tudi v varnost hoje, ravnotežje in postopno vračanje vsakodnevnih oziroma športnih aktivnosti.
- Usmeritev na nadaljnjo diagnostiko – pri izrazitem ali napredujočem foot dropu, pomembni izgubi občutka ali drugi večji nevrološki motnji priporočimo pravočasno zdravniško oziroma specialistično diagnostiko.
Naš cilj je ugotoviti verjeten izvor težav, ohraniti oziroma izboljšati mišično funkcijo in pacientu omogočiti čim varnejšo ter učinkovitejšo uporabo noge. Pri živčnih težavah je pravočasno prepoznavanje pomembnejše od uporabe posamezne instrumentalne terapije.
Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Na fizioterapijo prihajajo tudi pacienti iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca, Mislinje in drugih krajev na Koroškem.
Za termin pokličite 040 782 014 ali izpolnite spletni obrazec za naročanje.
06. Pogosta vprašanja o utesnitvi peronealnega živca
Kakšni so simptomi utesnitve peronealnega živca?
Simptomi so odvisni od mesta in stopnje prizadetosti. Pojavijo se lahko mravljinčenje, pekoč občutek ali zmanjšan občutek na zunanji strani goleni oziroma zgornjem delu stopala. Pri motorični prizadetosti se lahko zmanjša moč dviga stopala in prstov ter everzije stopala. Izrazitejša okvara lahko povzroči padajoče stopalo oziroma foot drop.[1][2]
Kje se peronealni živec najpogosteje utesni?
Skupni fibularni oziroma peronealni živec je posebej izpostavljen v predelu glavice in vratu mečnice (fibule), kjer poteka relativno površinsko. Prizadeti sta lahko tudi njegovi površinska in globoka veja. Mesto utesnitve vpliva na razporeditev senzoričnih in motoričnih simptomov.[1][3]
Kaj je padajoče stopalo oziroma foot drop?
Padajoče stopalo pomeni zmanjšano sposobnost aktivnega dviga sprednjega dela stopala. Zaradi tega lahko prsti med hojo zadevajo ob tla, pacient pa nogo dviguje višje kot običajno. Foot drop ni samostojna diagnoza, temveč znak, ki ima lahko več vzrokov, med njimi poškodbo peronealnega živca ali težavo živčne korenine v ledveni hrbtenici.[2][5]
Kako razlikujemo utesnitev peronealnega živca od L5 radikulopatije?
Obe stanji lahko povzročita oslabelost dviga stopala in senzorične spremembe, zato samo mesto simptomov ni dovolj za diagnozo. Pri pregledu ocenimo vzorec mišične oslabelosti, občutek, reflekse in druge nevrološke ugotovitve. Pri L5 radikulopatiji je prizadetost lahko širša in izvira iz živčne korenine v ledveni hrbtenici. Več o radikulopatiji preberite na strani Bolečine v hrbtenici in vratu.[2][4]
Ali za diagnozo potrebujem EMG?
Ne pri vsakem pacientu, vendar sta elektromiografija in merjenje prevajanja po živcu (EMG/NCS) lahko zelo uporabna pri pomembnejši mišični oslabelosti ali nejasnem mestu prizadetosti. Pomagata pri lokalizaciji živčne okvare in oceni njene stopnje. Ultrazvok ali magnetna resonanca lahko dodatno pomagata pri iskanju lokalnega vzroka utesnitve.[3][4]
Ali se utesnitev peronealnega živca lahko zdravi s fizioterapijo?
Pri nekaterih kompresijskih nevropatijah brez pomembne progresivne okvare je konzervativna rehabilitacija lahko del zdravljenja. Glede na vzrok vključimo zmanjšanje zunanjega pritiska na živec, ohranjanje gibljivosti, individualno terapevtsko vadbo, vadbo mišične funkcije in hoje ter po potrebi prilagojene nevrodinamične tehnike. Pri izraziti ali napredujoči mišični oslabelosti je potrebna specialistična diagnostika.[1][3]
Kdaj je pri padajočem stopalu potreben zdravniški pregled?
Novo nastalo ali napredujoče padajoče stopalo zahteva pravočasno zdravniško oziroma nevrološko oceno. Posebej pomembna je hitra diagnostika ob izraziti mišični oslabelosti, po poškodbi ali operaciji oziroma kadar so prisotni dodatni nevrološki simptomi. Cilj je čim prej ugotoviti, ali težava izvira iz perifernega živca, živčne korenine ali drugega vzroka.[2][5]
Poškodbe in nestabilnost proksimalnega tibiofibularnega sklepa
Proksimalni tibiofibularni sklep je majhen sklep med zgornjim delom golenice (tibije) in glavico mečnice (fibule) na zunanji strani kolena. Čeprav je precej manj poznan kot kolenski sklep, lahko poškodba, povečana gibljivost oziroma nestabilnost ali redkeje izpah tega sklepa povzročajo bolečino na zunanji strani kolena in zgornjega dela goleni.[1][2]
Zaradi bližine skupnega peronealnega oziroma fibularnega živca lahko pomembnejša poškodba povzroča tudi mravljinčenje, motnje občutka ali mišično oslabelost. Ker podobne simptome povzročajo tudi druge poškodbe lateralnega dela kolena, je pomembna pravilna diagnostika.
Pri pomembnejši prizadetosti se lahko zmanjša sposobnost dviga stopala in prstov ter razvije padajoče stopalo oziroma foot drop. Ker imajo lahko podobne simptome tudi težave živčnih korenin v ledveni hrbtenici, kronični naporovni kompartment sindrom in druge nevrološke ali mišično-skeletne težave, je pomembno ugotoviti mesto in vzrok prizadetosti živca. Nenadno nastala ali napredujoča mišična oslabelost zahteva ustrezno zdravniško oziroma specialistično diagnostiko.
01. Kaj je proksimalni tibiofibularni sklep?
Proksimalni tibiofibularni sklep povezuje glavico fibule z lateralnim delom tibije. Sklep omogoča majhne prilagoditvene gibe fibule in sodeluje pri prenosu ter prilagajanju obremenitev spodnje okončine.[1]
Težave lahko vključujejo:
- zvin oziroma poškodbo sklepnih vezi – po neposredni ali rotacijski poškodbi,
- povečano gibljivost oziroma nestabilnost – sklep se lahko pri določenih gibih pretirano premika,
- subluksacijo – delni premik sklepnih površin,
- izpah – redkejša akutna poškodba, pri kateri se glavica fibule izraziteje premakne iz normalnega položaja,
- kronične težave – pri nekaterih pacientih se po predhodni poškodbi pojavljajo ponavljajoča bolečina, preskakovanje ali občutek nestabilnosti.
Ker je v neposredni bližini glavice fibule tudi skupni peronealni živec, pri poškodbah tega področja vedno upoštevamo tudi možnost njegovega draženja oziroma poškodbe.[2]
02. Simptomi poškodbe in nestabilnosti
Težave se najpogosteje pojavljajo v predelu glavice fibule na zunanji strani kolena. Simptomi so odvisni od tega, ali gre za akutno poškodbo, kronično nestabilnost ali drugo spremembo sklepa.
- Lokalna bolečina – na zunanji strani kolena oziroma ob glavici fibule.
- Občutljivost na pritisk – področje proksimalnega tibiofibularnega sklepa je lahko boleče.
- Oteklina – predvsem po akutni poškodbi.
- Preskakovanje ali premikanje – pri nestabilnosti lahko pacient opisuje občutek, da se glavica fibule premika ali preskoči.
- Bolečina pri športu – težave se lahko povečajo pri teku, spremembah smeri, počepu ali drugih obremenitvah spodnje okončine.
- Nevrološki simptomi – zaradi bližine peronealnega živca se lahko pojavijo mravljinčenje, spremembe občutka ali oslabelost mišic stopala.[2][3]
Pri izraziti deformaciji po poškodbi, nezmožnosti obremenjevanja noge ali novi mišični oslabelosti oziroma motnjah občutka je potrebna zdravniška ocena.
03. Pregled in diagnostika
Bolečina ob glavici fibule ni specifična samo za proksimalni tibiofibularni sklep, zato je pomembno pregledati tudi okoliške strukture.
- Proksimalni tibiofibularni sklep – ocenimo mesto bolečine, občutljivost in morebitno povečano gibljivost glavice fibule.
- Kolenski sklep – lateralna bolečina lahko izvira tudi iz drugih struktur kolena. Pri pregledu zato upoštevamo poškodbe meniskusa, poškodbe oziroma nestabilnost vezi in druge možne vzroke bolečine. Pri bolečini na zunanji strani kolena med tekom je smiselno razlikovanje tudi od sindroma iliotibialnega trakta (ITB).
- Tetiva biceps femorisa – tetiva zadnje stegenske mišice biceps femoris se pripenja na glavico fibule in lahko povzroča bolečino v zelo podobnem področju. Pri pregledu zato ocenimo tudi njeno občutljivost in funkcijo zadnjih stegenskih mišic. Več o tem preberite v sklopu poškodbe biceps femorisa.
- Peronealni oziroma fibularni živec – živec poteka neposredno ob glavici fibule. Pri mravljinčenju, spremenjenem občutku ali mišični oslabelosti preverimo tudi možnost utesnitve oziroma prizadetosti peronealnega živca.
- Druge težave goleni – če se simptomi pojavljajo predvsem med tekom oziroma drugimi ponavljajočimi se obremenitvami, glede na mesto in značilnosti bolečine razlikujemo tudi kronični naporovni kompartment sindrom, stresno poškodbo golenice in medialni tibialni stresni sindrom (MTSS).
- Slikovna diagnostika – pri akutni poškodbi lahko zdravnik uporabi rentgensko slikanje, pri nejasnih oziroma kompleksnejših poškodbah pa po potrebi CT ali MRI.[1][3]
Pri sumu na akutni izpah sklepa, pomembno poškodbo peronealnega živca ali večjo pridruženo poškodbo kolena je potrebna pravočasna specialistična ocena.
04. Zdravljenje in rehabilitacija
Zdravljenje je odvisno od vrste poškodbe in stopnje nestabilnosti. Blažje stabilne poškodbe je pogosto mogoče obravnavati konzervativno, medtem ko lahko akutni izpah ali izrazita kronična nestabilnost zahtevata ortopedsko oziroma kirurško zdravljenje.[2]
- Prilagoditev obremenitev – v začetni fazi zmanjšamo aktivnosti, ki izrazito povečujejo bolečino ali občutek nestabilnosti.
- Obnova gibljivosti – postopno vračamo ustrezno gibljivost kolena, gležnja in celotne spodnje okončine.
- Mišična moč – program vključuje mišice kolena, kolka, meč in stopala glede na ugotovitve pregleda.
- Nevromišični nadzor – postopno vključujemo ravnotežje, enonožne obremenitve in zahtevnejše funkcionalne naloge.
- Vrnitev k športu – tek, spremembe smeri, poskoke in druge športno specifične obremenitve vračamo postopno.
- Po operativnem zdravljenju – rehabilitacijo prilagodimo posegu in navodilom operaterja.
Pri pomembni kronični nestabilnosti, ponavljajočih se subluksacijah ali vztrajnih težavah kljub konzervativni rehabilitaciji je smiselna specialistična presoja nadaljnjega zdravljenja.[2][4]
05. Kako poteka obravnava v Centru fizioterapije Šepul?
V Centru fizioterapije Šepul obravnavo bolečine in nestabilnosti v predelu proksimalnega tibiofibularnega sklepa prilagodimo vrsti poškodbe, stabilnosti sklepa in dejavnostim, h katerim se želite vrniti. Ker lahko bolečina ob glavici fibule izvira iz več različnih struktur, najprej poskušamo čim natančneje določiti izvor težav.
- Začetni fizioterapevtski pregled – ocenimo mesto bolečine, stabilnost in gibljivost sklepa, funkcijo kolena in gležnja, mišično moč ter morebitne nevrološke simptome.
- Ocena peronealnega živca – pri mravljinčenju, spremenjenem občutku ali mišični oslabelosti preverimo tudi možnost prizadetosti peronealnega živca in po potrebi priporočimo dodatno diagnostiko.
- Individualna terapevtska vadba – z individualno terapevtsko vadbo izboljšujemo mišično moč, nadzor spodnje okončine, ravnotežje in sposobnost prenašanja obremenitev.
- Manualna terapija – z manualno terapijo lahko glede na ugotovitve obravnavamo spremljajoče omejitve gibljivosti in mehkih tkiv ter jo povežemo z aktivnim programom.
- TECAR in HILT – pri spremljajočih bolečinskih oziroma mehko-tkivnih težavah lahko glede na indikacijo rehabilitacijo dopolnimo s TECAR terapijo ali visokoenergijsko lasersko terapijo HILT.
- Postopna vrnitev k športu – program nadgradimo z enonožnimi obremenitvami, tekom, poskoki, spremembami smeri in drugimi nalogami glede na zahteve vašega športa.
Naš cilj je zmanjšati težave, izboljšati stabilnost in funkcijo spodnje okončine ter omogočiti čim varnejšo vrnitev k vsakodnevnim in športnim obremenitvam. Pri izraziti nestabilnosti, akutnem izpahu ali pomembnih nevroloških simptomih priporočimo ustrezno specialistično obravnavo.
Obravnavo izvajamo v Centru fizioterapije Šepul na Ravnah na Koroškem. Na fizioterapijo prihajajo tudi pacienti iz Prevalj, Dravograda, Mežice, Črne na Koroškem, Slovenj Gradca, Mislinje in drugih krajev na Koroškem.
Za termin pokličite 040 782 014 ali izpolnite spletni obrazec za naročanje.
06. Pogosta vprašanja o poškodbah in nestabilnosti PTS
Kje boli pri poškodbi proksimalnega tibiofibularnega sklepa?
Bolečina se najpogosteje pojavlja na zunanji strani kolena oziroma v predelu glavice fibule. Pri kronični nestabilnosti lahko pacient občuti tudi preskakovanje, pokanje ali občutek premikanja sklepa. Težave se lahko povečajo pri teku, počepu, spremembah smeri in drugih športnih obremenitvah.[1][2]
Kako nastane poškodba proksimalnega tibiofibularnega sklepa?
Akutna poškodba lahko nastane pri rotacijskem mehanizmu, padcu ali športni poškodbi. Opisane so subluksacije in izpahi v različnih smereh, najpogostejša pa je anterolateralna nestabilnost oziroma dislokacija. Pri nekaterih pacientih se težave razvijejo brez večje akutne poškodbe, zlasti ob povečani ligamentarni ohlapnosti.[1][3]
Ali se lahko težava zamenja za poškodbo kolena?
Da. Kronična nestabilnost proksimalnega tibiofibularnega sklepa lahko povzroča lateralno bolečino, preskakovanje in občutek nestabilnosti, zato se lahko simptomi zamenjajo predvsem s težavami lateralnega meniskusa ali drugih struktur zunanjega dela kolena. Pri pregledu zato ocenimo tudi kolenski sklep, tetivo biceps femorisa in druge strukture v okolici glavice fibule.[2][4]
Ali lahko poškodba vpliva na peronealni živec?
Da. Skupni peronealni oziroma fibularni živec poteka neposredno ob glavici fibule, zato ga lahko pomembnejša poškodba tega področja prizadene. Mravljinčenje, spremenjen občutek ali mišična oslabelost zahtevajo dodatno oceno. Več o tem preberite v sklopu utesnitev peronealnega živca.[3][5]
Kako se diagnosticira nestabilnost proksimalnega tibiofibularnega sklepa?
Diagnoza temelji na mehanizmu poškodbe, mestu bolečine, kliničnem pregledu in oceni gibljivosti oziroma stabilnosti glavice fibule. Pri akutni poškodbi se uporabljajo rentgenski posnetki, vendar je lahko sprememba na običajnem slikanju subtilna. Pri nejasnih primerih lahko zdravnik uporabi primerjalne posnetke drugega kolena, CT ali MRI.[1][4]
Ali se nestabilnost lahko zdravi brez operacije?
Pri nekaterih subluksacijah oziroma manj izrazitih oblikah nestabilnosti lahko najprej poskusimo s prilagoditvijo aktivnosti, podporo sklepu in fizioterapevtskim programom za moč ter nadzor spodnje okončine. Pri ponavljajoči se simptomatski nestabilnosti ali vztrajnih težavah je lahko potrebna specialistična presoja operativne stabilizacije.[2][6]
Kdaj je po poškodbi potreben hiter zdravniški pregled?
Hitra zdravniška ocena je potrebna ob vidni deformaciji oziroma sumu na akutni izpah, nezmožnosti normalnega obremenjevanja noge, večji poškodbi kolena ali goleni ter ob novi mišični oslabelosti, motnjah občutka ali znakih motene prekrvitve. Visokoenergijske poškodbe proksimalnega tibiofibularnega sklepa so lahko povezane tudi z zlomi ter živčnimi in žilnimi poškodbami.[5]
Krči v mečih
Krči v mečih so nenadna, nehotena in pogosto boleča krčenja mišic, najpogosteje gastrocnemiusa in soleusa. Pojavijo se lahko med športom ali po njem, med počitkom ter ponoči. Posamezen krč običajno traja od nekaj sekund do nekaj minut, mišica pa je lahko po njem še nekaj časa občutljiva.[1][2]
Občasni mišični krči so pogosti in običajno niso znak resne bolezni. Če se krči pogosto ponavljajo, izrazito motijo spanje ali šport, trajajo nenavadno dolgo oziroma jih spremljajo mišična oslabelost, oteklina, motnje občutka ali drugi simptomi, je smiselno poiskati vzrok težav.
01. Zakaj nastanejo krči v mečih?
Krči v mečih nimajo vedno enega samega vzroka. Pri nekaterih ljudeh se pojavljajo brez jasnega sprožilca, pri drugih pa so povezani s telesno aktivnostjo, utrujenostjo mišic, zdravili ali zdravstvenimi stanji.[1][3]
- Šport in mišična utrujenost – krči se lahko pojavijo med dolgotrajno ali intenzivno telesno aktivnostjo, zlasti ko mišica ni prilagojena zahtevani obremenitvi.
- Nočni krči – pogosti so predvsem v mečih in stopalih ter lahko prekinejo spanec.
- Spremembe treninga – nenadno povečanje količine ali intenzivnosti vadbe lahko poveča mišično utrujenost in pojav krčev.
- Tekočina in elektroliti – izrazito potenje in pomembne izgube tekočine oziroma elektrolitov lahko pri nekaterih okoliščinah prispevajo k težavam, vendar vseh mišičnih krčev ni mogoče pojasniti samo z dehidracijo ali pomanjkanjem magnezija.
- Zdravila in zdravstvena stanja – ponavljajoči se krči so lahko povezani tudi z določenimi zdravili, nosečnostjo, presnovnimi, nevrološkimi ali žilnimi težavami.
Pri športnih krčih sodobne razlage poudarjajo tudi pomen živčno-mišične utrujenosti in spremenjenega nadzora mišične kontrakcije, zato rešitev ni vedno samo uživanje več tekočine ali elektrolitov.[3]
02. Kaj pomaga pri krču v mečih?
Ko se pojavi akutni krč, je prvi cilj sprostiti močno skrčeno mišico. Pri običajnem krču lahko pomaga nežen razteg prizadete mišice in postopno gibanje.[1]
- Nežen razteg mečne mišice – gleženj postopno premaknemo tako, da se skrčena mišica podaljša.
- Postopna hoja oziroma gibanje – po sprostitvi krča lahko pomaga ponovno normalizirati mišično aktivnost.
- Prilagoditev treninga – pri krčih med športom pregledamo količino, intenzivnost in stopnjevanje obremenitev.
- Mišična zmogljivost – pri ponavljajočih se športnih krčih je smiselno oceniti moč in vzdržljivost mišic ter pripravljenost na specifične športne zahteve.
- Hidracija – pri daljših aktivnostih, vročini ali izrazitem potenju je pomembno ustrezno nadomeščanje tekočine; individualne potrebe se razlikujejo.
Magnezij ni univerzalna rešitev za vse krče v mečih. Pri pogostih idiopatskih krčih pri odraslih raziskave ne kažejo zanesljive pomembne koristi rutinskega dodajanja magnezija pri vseh posameznikih.[4]
03. Kdaj ponavljajoči se krči potrebujejo pregled?
Občasni kratkotrajni krči so pogosti. Dodatna zdravstvena ocena pa je smiselna, kadar se krči pogosto ponavljajo, so zelo boleči, trajajo nenavadno dolgo ali jih spremljajo drugi simptomi.[1]
- Mišična oslabelost ali izguba mišične mase – zahteva razmišljanje tudi o nevroloških vzrokih.
- Mravljinčenje ali motnje občutka – lahko kažejo na prizadetost živčevja. Pri simptomih po zunanji strani goleni in stopala lahko glede na klinično sliko ocenimo tudi peronealni živec.
- Krči oziroma bolečina med hojo, ki se ponavljata na podobni razdalji – lahko zahtevata tudi oceno prekrvitve spodnjih okončin.
- Izrazita enostranska oteklina, toplota ali sprememba barve meč – tega ne obravnavamo kot običajen mišični krč; potrebna je zdravniška ocena zaradi možnosti globoke venske tromboze.
- Pogosti nočni krči – če izrazito motijo spanec ali se pojavijo na novo brez jasnega razloga, je smiselno preveriti morebitne dejavnike tveganja, zdravila in zdravstvena stanja.
04. Kako lahko pomaga fizioterapija?
Pri ponavljajočih se krčih, povezanih s športom ali mišično obremenitvijo, v Centru fizioterapije Šepul najprej ocenimo, kdaj in pri katerih aktivnostih se težave pojavljajo ter ali so prisotni drugi simptomi, ki zahtevajo dodatno diagnostiko.
- Ocena mišične zmogljivosti – preverimo moč in vzdržljivost gastrocnemiusa, soleusa ter drugih mišic spodnje okončine.
- Analiza športnih obremenitev – pregledamo količino in intenzivnost treninga, regeneracijo ter okoliščine, v katerih se krči pojavljajo.
- Individualna terapevtska vadba – z individualno terapevtsko vadbo izboljšujemo moč, vzdržljivost in sposobnost mišic za prenašanje specifičnih obremenitev.
- Manualna terapija – pri spremljajočih mišično-skeletnih omejitvah lahko vključimo manualno terapijo in jo povežemo z aktivnim programom.
- Regeneracijske metode – glede na ugotovitve in športne obremenitve lahko program dopolnimo z ustreznimi metodami za mišično regeneracijo. Izbor vedno prilagodimo posamezniku in vzroku težav.
Če značilnosti težav ne ustrezajo običajnim mišičnim krčem ali so prisotni nevrološki, žilni oziroma drugi opozorilni znaki, priporočimo ustrezno zdravniško diagnostiko.
05. Pogosta vprašanja o krčih v mečih
Zakaj me ponoči grabijo krči v mečih?
Nočni krči v nogah so pogosti in pri mnogih ljudeh nimajo jasno določenega vzroka. Pogostejši so lahko s starostjo, povezani pa so lahko tudi z nosečnostjo, nekaterimi zdravili in zdravstvenimi stanji. Če so zelo pogosti, dolgotrajni ali jih spremljajo drugi simptomi, je smiseln zdravniški pregled.[1][2]
Ali pri krčih pomaga magnezij?
Magnezij ni univerzalno učinkovito zdravljenje vseh mišičnih krčev. Sistematični pregledi pri idiopatskih krčih pri odraslih ne kažejo pomembne koristi rutinskega dodajanja magnezija pri vseh posameznikih. Pri ugotovljenem pomanjkanju ali posebnih zdravstvenih okoliščinah je odločitev drugačna.[4]
Ali so krči v mečih posledica dehidracije?
Izguba tekočine in elektrolitov lahko v določenih okoliščinah prispeva k nastanku krčev, zlasti pri dolgotrajni aktivnosti in izrazitem potenju. Vendar športnih krčev ne moremo pri vseh ljudeh pojasniti samo z dehidracijo. Pomembni so tudi mišična utrujenost, živčno-mišični nadzor in pripravljenost na konkretno obremenitev.[3]
Kaj naj naredim, ko me zagrabi krč?
Pri običajnem mišičnem krču lahko pomaga nežen razteg prizadete mišice in postopno gibanje. Če se bolečina ne umiri, je prisotna poškodba, izrazita oteklina ali drugi nenavadni simptomi, vzrok morda ni samo običajen mišični krč.[1]
Kdaj so krči v mečih lahko znak resnejše težave?
Pregled je smiseln, kadar se krči pogosto ponavljajo ali jih spremljajo mišična oslabelost, motnje občutka, izrazita oteklina oziroma drugi novi simptomi. Nenadna enostranska bolečina in oteklina meč s toploto ali spremembo barve kože zahtevata zdravniško oceno zaradi možnosti globoke venske tromboze.
Avtorstvo in strokovni pregled
Avtor vsebine: Klemen Šepul, dipl. fizioterapevt
Strokovni pregled: Klemen Šepul, dipl. fizioterapevt
Zadnji strokovni pregled in posodobitev: 20. september 2026
Vsebina je pripravljena na podlagi strokovne literature, kliničnih smernic in aktualnih strokovnih virov, navedenih v razdelku Viri in literatura. Namenjena je razumljivemu predstavljanju najpogostejših vzrokov bolečin in poškodb v predelu goleni in meč ter možnosti njihove diagnostike, zdravljenja in fizioterapevtske rehabilitacije.
Strokovno opozorilo
Vsebina na tej strani je namenjena splošnemu informiranju in ne nadomešča individualnega zdravstvenega pregleda, diagnoze ali zdravljenja. Bolečina v goleni ali mečih ima lahko različne vzroke, zato se način obravnave vedno prilagodi posamezniku, kliničnim ugotovitvam, morebitnim izvidom in navodilom zdravnika oziroma specialista.
Po poškodbi ali ob izrazitih težavah je zdravniška ocena posebej pomembna pri nezmožnosti obremenjevanja noge, izraziti ali hitro naraščajoči bolečini, večji oteklini, deformaciji, novi mišični oslabelosti, padajočem stopalu, motnjah občutka ali znakih motene prekrvitve.
Nenadna bolečina in oteklina meč brez jasnega mišičnega mehanizma, zlasti kadar so prisotni toplota, sprememba barve kože ali drugi dejavniki tveganja, zahtevata zdravniško oceno zaradi možnosti globoke venske tromboze (DVT). Ob nenadni zadihanosti, bolečini v prsnem košu, izkašljevanju krvi ali omedlevici je potrebna nujna medicinska pomoč.
Nenadna huda in naraščajoča bolečina v goleni, izrazit občutek napetosti, nevrološki simptomi ali drugi znaki po poškodbi lahko kažejo na akutni kompartment sindrom, ki zahteva urgentno medicinsko obravnavo. Akutnega kompartment sindroma ne smemo enačiti s kroničnim naporovnim kompartment sindromom (CECS), opisanim na tej strani.
Informacije o fizioterapevtskih in instrumentalnih metodah, kot so individualna terapevtska vadba, manualna terapija, TECAR, HILT, ESWT, HiToP ali presoterapija, ne pomenijo, da je posamezna metoda primerna za vsakega pacienta ali vsako diagnozo. Izbor terapij temelji na individualnem pregledu, indikacijah, kontraindikacijah in fazi rehabilitacije.
Center fizioterapije Šepul – Šepi Fizio
Ravne na Koroškem
Telefon: 040 782 014
Naročanje na fizioterapevtski pregled
Vnetje pokostnice – medialni tibialni stresni sindrom (MTSS)
- Galbraith RM, Lavallee ME. Medial tibial stress syndrome: conservative treatment options. Current Reviews in Musculoskeletal Medicine. 2009;2(3):127–133. DOI: 10.1007/s12178-009-9055-6.
- Deshmukh NS, Phansopkar P. Medial Tibial Stress Syndrome: A Review Article. Cureus. 2022;14(7):e26641. Celotno besedilo članka.
Nateg in natrganje mečne mišice
- University Hospitals Plymouth NHS Trust. Calf Muscle Tears and Strains. Informacije o poškodbah mečnih mišic.
- Meek WM in sod. Calf Strain in Athletes. JBJS Reviews. 2022;10(3):e21.00183. DOI: 10.2106/JBJS.RVW.21.00183.
Rehabilitacija po zlomu golenice in mečnice
- American Academy of Orthopaedic Surgeons. Tibial (Shinbone) Shaft Fractures. OrthoInfo. Zlomi diafize golenice in okrevanje.
- AO Foundation. AO Surgery Reference: Tibial shaft fractures. Zdravljenje zlomov golenice in pooperativna obravnava.
Stresna poškodba in stresni zlom golenice
- Hoenig T in sod. International Delphi consensus on bone stress injuries in athletes. British Journal of Sports Medicine. 2025. DOI: 10.1136/bjsports-2024-108616.
- American Academy of Orthopaedic Surgeons. Stress Fractures. OrthoInfo. Simptomi, diagnostika in zdravljenje stresnih zlomov.
- Tenforde AS, Kraus E, Fredericson M. Bone Stress Injuries in Runners. Physical Medicine and Rehabilitation Clinics of North America. 2016;27(1):139–149. DOI: 10.1016/j.pmr.2015.08.008.
- Winters M in sod. Medial tibial stress syndrome can be diagnosed reliably using history and physical examination. British Journal of Sports Medicine. 2018;52(19):1267–1272. DOI: 10.1136/bjsports-2016-097037.
- American College of Radiology. ACR Appropriateness Criteria: Stress (Fatigue/Insufficiency) Fracture, Including Sacrum, Excluding Other Vertebrae. Priporočila za slikovno diagnostiko kostnih stresnih poškodb.
- George ERM, Sheerin KR, Reid D. Criteria and Guidelines for Returning to Running Following a Tibial Bone Stress Injury: A Scoping Review. Sports Medicine. 2024;54:2247–2265. DOI: 10.1007/s40279-024-02051-y.
Kronični naporovni kompartment sindrom goleni
- Ding A, Machin M, Onida S, Davies AH. A systematic review of fasciotomy in chronic exertional compartment syndrome. Journal of Vascular Surgery. 2020;72(5):1802–1812. DOI: 10.1016/j.jvs.2020.05.030.
- Vogels S in sod. Systematic review of outcome parameters following treatment of chronic exertional compartment syndrome in the lower leg. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports. 2020;30(10):1827–1845. Povzetek članka v zbirki PubMed.
Preobremenitev in tendinopatija mišice tibialis anterior
- Standring S, urednica. Gray's Anatomy: The Anatomical Basis of Clinical Practice. Elsevier. Anatomski referenčni vir za potek, narastišča in funkcijo mišice tibialis anterior.
- Olewnik Ł in sod. A cadaveric and sonographic study of the morphology of the tibialis anterior tendon – a proposal for a new classification. Journal of Foot and Ankle Research. 2019;12:9. DOI: 10.1186/s13047-019-0319-0.
- Deu RS, Coslick AM, Dreher G. Tendinopathies of the Foot and Ankle. American Family Physician. 2022;105(5):479–486. Povzetek članka v zbirki PubMed.
- Scott A in sod. ICON 2019: International Scientific Tendinopathy Symposium Consensus: Clinical Terminology. British Journal of Sports Medicine. 2020;54(5):260–262. DOI: 10.1136/bjsports-2019-100885.
- Bianchi S, Martinoli C. Ultrasound of the Musculoskeletal System. Springer. Referenčni vir za ultrazvočno oceno mišic in tetiv gležnja ter stopala.
- Varghese A, Bianchi S. Ultrasound of tibialis anterior muscle and tendon: anatomy, technique of examination, normal and pathologic appearance. Journal of Ultrasound. 2014;17(2):113–123. DOI: 10.1007/s40477-013-0064-6.
- Millar NL in sod. Tendinopathy. Nature Reviews Disease Primers. 2021;7:1. DOI: 10.1038/s41572-020-00234-1.
Utesnitev peronealnega oziroma fibularnega živca
- Fortier LM in sod. An Update on Peroneal Nerve Entrapment and Neuropathy. Orthopedic Reviews. 2021;13(2):24937. DOI: 10.52965/001c.24937.
- Poage C, Roth C, Scott B. Peroneal Nerve Palsy: Evaluation and Management. Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons. 2016;24(1):1–10. DOI: 10.5435/JAAOS-D-14-00420.
- Marciniak C. Fibular (peroneal) neuropathy: electrodiagnostic features and clinical correlates. Physical Medicine and Rehabilitation Clinics of North America. 2013;24(1):121–137. DOI: 10.1016/j.pmr.2012.08.016.
- Marciniak C, Armon C, Wilson J, Miller R. Practice parameter: utility of electrodiagnostic techniques in evaluating patients with suspected peroneal neuropathy: an evidence-based review. Muscle & Nerve. 2005;31(4):520–527. American Association of Neuromuscular & Electrodiagnostic Medicine (AANEM). DOI: 10.1002/mus.20308.
- National Health Service. Foot drop. Simptomi, vzroki in obravnava padajočega stopala.
Poškodbe in nestabilnost proksimalnega tibiofibularnega sklepa
- Curatolo CM, Bach G, Mutty CE, Marzo JM. Review of Common Clinical Conditions of the Proximal Tibiofibular Joint. American Journal of Orthopedics. 2018;47(12). DOI: 10.12788/ajo.2018.0105.
- Kruckeberg BM in sod. Proximal Tibiofibular Joint Instability and Treatment Approaches: A Systematic Review of the Literature. Arthroscopy. 2017;33(9):1743–1751. DOI: 10.1016/j.arthro.2017.03.027.
- Nieuwe Weme RA, Somford MP, Schepers T. Proximal tibiofibular dislocation: a case report and review of literature. Strategies in Trauma and Limb Reconstruction. 2014;9(3):185–189. DOI: 10.1007/s11751-014-0209-8.
- Miller TL, Curatolo C. Proximal Tibiofibular Joint Instability: An Underrecognized Cause of Lateral Knee Pain and Mechanical Symptoms. Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons. 2023;31(8):e412–e423. DOI: 10.5435/JAAOS-D-22-01013.
- Rajan PV, Ramski DE, Romeo NM. Traumatic Dislocation of the Proximal Tibiofibular Joint: A Systematic Review and 10-year Experience From a Level 1 Trauma Center. JAAOS Global Research & Reviews. 2022;6(5):e21.00105. DOI: 10.5435/JAAOSGlobal-D-21-00105.
- Sekiya JK, Kuhn JE. Instability of the proximal tibiofibular joint. Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons. 2003;11(2):120–128. Povzetek članka v zbirki PubMed.
Krči v mečih
- National Health Service. Leg cramps. Simptomi, možni vzroki in obravnava krčev v nogah.
- Allen RE, Kirby KA. Nocturnal Leg Cramps. American Family Physician. 2012;86(4):350–355. Pregled nočnih krčev v nogah.
- Miller KC in sod. An Evidence-Based Review of the Pathophysiology, Treatment, and Prevention of Exercise-Associated Muscle Cramps. Journal of Athletic Training. 2022;57(1):5–15. DOI: 10.4085/1062-6050-0696.20.
- Garrison SR in sod. Magnesium for skeletal muscle cramps. Cochrane Database of Systematic Reviews. 2020;9:CD009402. DOI: 10.1002/14651858.CD009402.pub3.